Izdaje
Samozaložba, 157 strani, 1989
Družba Piano, 202 strani, 2011
Godbe so izšle leta 1989: socializem je bil v zadnjih izdihljajih, čeprav tega še ni vedel, železna zavesa in berlinski zid sta še stala, a rok trajnosti se je iztekal. Deset zgodb v knjigi je bilo zloženih tako, kot se za godbe spodobi: ena hitra, ena počasna. Skupaj pa so tvorile nekaj najbolj zabavnega branja, kar ga je slovenska literatura kdajkoli ponudila. Zamzak iz uvodne zgodbe je postal legenda, funerisolog iz zadnje pa je že napovedal nove, podjetniške čase. Zgodbe iz te knjige so bile ponatisnjene v tujih antologijah in po dveh sta bila posneta kratka filma.
Ponovno izdajo lahko kupite tukaj!
Vsebina
- Ste se kdaj vprašali, zakaj še nikoli niste videli Zamzaka?
ZAMZAK & NOE - Kako lahko z majhno pomočjo vojaškega udara pridete do treh litrov bencina …
STRANGERS IN THE NIGHT - Zgodba, ki jo je morala vsaka generacija znova poslušati v šoli. Tokrat malce drugače.
MEHANIZMI HEROJSTVA - O urejenem družinskem očetu, moralnem in visoko kultiviranem štiridesetletniku, ki sredi vzcvetele pomladi najde na pločniku škatlico kondomov.
GOOD ROCKIN’ TONIGHT - Ribica nikoli ne izpolni vseh treh želja. Včasih še druge ne …
SIVI SOKOL EGON P - Bila je čisto navadna gospodinja. Potem pa je – verjetno zaradi žarčenja z ekrana – postala
POLNOČNI FREUD - Vnašalec podatkov v centralni policijski računalnik sklene očistiti svet greha.
PROŠNJA - Po skoraj dveh tisočletjih imata levi in desni razbojnik ponovno možnost odločitve. Tokrat na dolgi vožnji v samo srce komunizma,
VSO POT DO PULSNITZA - O izgubljenem turistu v skoraj popolnoma zapuščeni slovenski vasi. Pazite! Skoraj.
DOMAČIJSKOST - O človeku, ki je iz obiskovanja pogrebov najprej napravil poklic, nato znanost in nazadnje revolucijo.
FUNERISOLOGIJA ZA ZAČETNIKE
Zamzak & Noe
Noe je ubogal Boga; stesal je ladjo, vkrcal nanjo svojo familijo in po dva primerka, samca in samico, vsake živalske vrste na Zemlji, da bi tako ohranil rod. Ladja je stala na vrhu gore, pripravljena za plovbo. Na oknu je slonel Noe in opazoval prve kaplje. Tedaj pa priteče zamzak in začne tolči ob les: “Odprite! Odprite!”
Noe ga jezen vpraša, kje je hodil. Zamzak se začne izgovarjati, da ni slišal poziva živalim, naj se vkrcajo, obenem pa milo prosi, stoka in joka, naj ga spuste noter. Dežuje vedno močneje. Noe se začne izmikati, da sedaj ne more več odpreti vrat, ker so zalita s smolo, da je že vse polno, ni več prostora, da je zamzak prišel prepozno in tako naprej. Zamzak tarna in tarna, skuša omehčati človeka. Noe reče:
“Poglej! Vse živali na ladji so v parih. Ti si sam. Četudi te vzamem na krov, rešim le tvoje življenje, ne pa tudi tvoje vrste. In kaj je eno samo življenje proti celi vrsti?”
Zamzak odgovori:
“Prav imaš. A kdo si ti, da sodiš, koliko je vredno moje življenje, koliko sem vreden jaz posameznik? Tega nihče od naju ne more presoditi. Bodi velikodušen in usmiljen, odpri vrata in reši življenje!”
Ob teh besedah se Noe globoko zamisli. Molči (zamzak že čofota po vodi), potem dvigne pogled proti Bogu, ki slone na oblakih opazuje potop, in zaželi si, da bi bil enak Bogu. Da bi bil tudi sam razsodnik in uničevalec. Pogleda v vodi stoječega zamzaka, mu zavpije KO TE JEBE in z odločno in široko kretnjo, kot so široke in čudne poti Božje, nedoumljive smrtnikom, zaloputne okno.
