Svobodna si. Odloči se.

Kratek film, 15 minut
Super 16/35, stereo surround
Produkcija E-motion film, 1999
Realizacijo filma je omogočil Filmski sklad RS (domača stran)

Ne morem vam ponuditi drugega kot kri, garanje, solze in znoj. – Sir Winston Churchill

Ekipa in igralska zasedba

Igrajo:
Veronika Drolc (Ana)
Ludvik Bagari (Peter)
Simon Šerbinek (Toni)
Aleš Eržen (Mumija)
Borut Veselko (Komandant)

Ekipa:
Izvršni producent: Danijel Hočevar pošta
Režija in scenarij: Miha Mazzini
Pomočnik režiserja: Martin Srebotnjak
Direktor fotografije: Ven Jemeršić
Montaža: Dafne Jemeršić
Scenografija: Matjaž Pavlovec
Maska: Aljana Hajdinjak
Kostumi: Sabina Buždon
Skript: Mihela Černe
Storyboard: Zoran Smiljanić
Snemanje in oblikovanje zvoka: Julij Zornik in Damijan Kunej
Direktor filma: Andrej Štritof
Posebni učinki: Darko Njavro
Rekviziter: Rudi Požek
Scenski fotograf: Mark Fillies
Oblikovanje napisov: Tanja Radež
Asistenta kamere: Aleksander Djurišić in Božo Zadravec
Asistenti zvoka: Željko Nedovič, Boško Bursač, Urša Kos in Peter Potočnik
Osvetljevalca: Andrej Fister in Drago Jarič
Scenska tehnika: Marjan Hribar in Tomaž Vaupetič
Gradnja scenografije: Franc Cilenšek
Prehrana ekipe: Eurest d.o.o.

Film je bil prikazan na naslednjih festivalih

1. 3. festival slovenskega filma
2. Bilbao International Documentary And Short Film Festival
3. TROIA INTERNATIONAL FILM FESTIVAL – Setubal, Portugalska
4. Highgate Film Festival – England (NAGRADA ZA NAJBOLJŠEGA REŽISERJA!)
5. Motovun Film Festival
6. 23rd FESTIVAL of MEDITERRANEAN CINEMA Monpellier
7. Prvi festival kratkega filma v Novem mestu

Cankarjev dom ga je predvajal pred filmom iz lastne distribucije. V računalniški obliki je bil natisnjen na CD-ROMu revije PC&mediji.

Režijski prvenec Mihe Mazzinija Svobodna si, odloči se je intrigantna in efektno zrežirana zgodba o preživetju treh ranjencev in bolničarke.

dš, Vikend, priloga časopisa Delo, številka 384, april 2000

slovenski kratki filmi
Svobodna si, odloči se
režija Miha Mazzini
Sec(k)ret
režija Vinci
Jezni
režija Špela Kuclar
maja v Cankarjevem domu

V Cankarjevem domu so obnovili tradicijo, ki jo prakticirajo le še redki filmski festivali: da pred projekcijo celovečernih filmov zavrtijo se kratkometražec. Medtem ko se je Vuletičev Hop, Skip & Jump pred časom lepo skladal s celovečernim programom, so pričujoči trije kratkometražni bolj poskus oživljanja in promoviranja ne le pri nas, marveč tudi v svetu zanemarjene (vsaj delne) distribucije kratke forme.

Gre za selekcijo treh filmov z nedavnega portoroškega festivala. Najboljših? Najbolj “kompatibilnih” (s celovečerci namreč)? Najlažje dosegljivih? Kakorkoli, recimo da trojica predstavlja mavrico treh različnih univerzitetnih statusov, bolje rečeno, treh stopenj “izšolanosti”. Saj ne, da lete pogojevale relevantnost, a vendarle: imamo diplomantko AGRFT (Kuclar), enega faliranega študenta (Vinci) in enega naturšćika (Mazzini). Vsi statusi so zanimivi in provokativni in se celo odražajo v končnih rezultatih: Jezni Špele Kuclar so kljub sorazmerni banalnosti in prežvečenosti tematike se najbolj dodelan film, vpet v tog okvir družinske drame in problema delikvence; Sec(k)ret odraža Vincijev (naveden je te kot Vinci, preostanek podpisa je zavrgel) nestanovitni značaj ter dolgoletno fascinacijo s tarantinovsko poetiko nasilja, Mazzinijev Svobodna si, odloči se pa je to, kar smo pričakovali. Kot vnet kritik trenutne situacije v slovenskem filmu (tako birokratske kot kreativne) in “zgolj” občasni scenarist, brez prave kreativne kontrole torej, je v roke dobil žezlo in se podal v akcijo žanrskega razsvetljevanja Slovencev, ob tem pa podlegel “Kuraltovemu sindromu”. Po domače: “Preveč se je zaletel in zato zletel.” Svobodna si, odloči se je sicer v redu “peckinpahovski vestern” (naj mi bo oproščeno), a Kavčičeva celovečerna Akcija (1966) mi je veliko bliže, poznam pa tudi precej boljši (kratki) film s podobno travmo glavnega junaka. Tam “čuvaj” varovancev ne pobije, čeprav jih sprva kani; rešitev pride pravočasno, ubijalsko psihološko komponento, ki pri Mazziniju in njegovi eksplikaciji incidenta v flashbacku izostane, pa predstavlja postfestum soočenje preživelih, nežrtvovanih, in obotavljajočega eksekutorja.

Vstop žanra v slovenski film oziroma njegovo ponovno odkrivanje je dobrodošlo in ga gre pozdraviti (v mislim imam pravi žanr in ne bednih imitacij), le stereotipe in trendovske “fazne zamike” bo treba odpraviti. “Trdota” žanra se nikoli ni merila s količino trupel in hemoglobina, marveč bolj v njegovi ikonografijt ali junakovi verbalnonastopaški komponenti, karakterju skratka. Junaki Sec(k)reta so bolj kot trdi heroji, kakršne je imel Vinci verjetno v mislih, videti kot eterični princi modnih pist, film predvsem prva, kot hudič stilizirana polovica pa kot reklama za modno agencijo, s poudarkom za obutveni kolekciji. Morda se motimo; morda gre le za dolg napovednik za prihajajoči celovečerec Poker, z identično, napol mačistično, napol otroško igralsko zasedbo, ki bi jo bilo najbolje zamenjati. Če bodo tamkajšnji kilerji prepoznavni lepo mahajočih revolverjih in svilenih “lajbelcih”, njihov karakter pa prestreljen obležal nekje v kotu, se “preporodu” slovenskega žanra ne obeta nič dobrega.

Simon Popek, Delo, 16. junij 2000

Naslov članka: Žanrski preporod?,
mednaslov: Mavrica treh stopenj “izšolanosti”Zdaj berem, da bo tudi Miha Mazzini režiral svoj veliki film, čeprav mu ga bodo naredili drugi, se pravi, on bo najel režiserja, da mu bo delal, on pa ga bo le malo korigiral. Uspelo mu je prav to, do česar je bil vedno najbolj kritičen. Postavil se je v vlogo absolutnega avtorja in država mu bo dala denar. Lahko mu samo čestitam in zaželim dober film. To je prinesla sedanja politika, ki ni naklonjena “tradicionalistom” in bi jih najraje ukinila, hkrati pa na stežaj odpira vrata hollywoodskemu filmu, od česar ima določene koristi. A to je že spet tema za raziskovalno novinarstvo…

Andrej Mlakar, slovenski režiser (Christophoros, Halgato, Mokuš), Mag št 35, 30. avgusta 2000

Kako do DVD-ja vam bo povedala gospa Nerina Kocjančič