Zvezde vabijo

Poglej!« jo je takrat prekinila Ana.Kaja je za trenutek padla iz ritma, ko jih je prepoznala.

»O!« je lahko le vzkliknila in ni se trudila biti tiha, saj so bile postave še daleč, čisto na drugem koncu pločnika, ki je vodil mimo najvišje stolpnice v mestu. Vsi trije fantje so nosili sončna očala.

»Moje darilo Simonu za rojstni dan,« je pojasnila Kaja.

Srečali so se tik pod marmornatimi stopnicami in izveskom, ki je obljubljal najboljši razgled daleč naokoli.

Peter je snel očala in jih podal Koksu. Dvignil je roke, zamahnil, se odgnal z mesta in naredil vzvratno salto.

»Uuuuu!« sta ga glasno občudovala kolega.

Ana je slišala, kako je Kajino dihanje postalo globlje in glasnejše, kot bi imela grlo polno suhega listja, ki ga mora sapa šele zmečkati. ’Joj, prosim, ne skregaj se!’ je v sebi prosila prijateljico in z grozo ugotovila, da je ni več ob njej.

Kaja je stala, obrnjena k Petru.

»Veliko treniraš, a ne?« je rekla.

Peter se je samozadovoljno nasmehnil.

»Imaš res kondicijo?«

Izza Petrovega smehljaja so prihajali komaj slišni ’kh, kh, kh’ posmehi.

»In premagal bi me v vsem, a ne?«

Zdaj se je prenehal posmehovati in jo sumničavo pogledal:

»Povej!«

Kaja je zasukala glavo proti stolpnici:

»Prej bom na vrhu kot ti.«

Počasi je dvigovala konico brade, kot bi s pogledom božala vsa nadstropja, ki so jih ločevala od razgledne terase.

»HA!« je nejeverno bušknil Peter.

Koks mu je sledil:

»HA!«

Simon je tako šokirano strmel v sestro, da ni mogel niti pisniti.

Peter se je zagrel za idejo. Poskakoval je na mestu in nekajkrat dregnil Koksa med rebra. Sploh ni mogel najti besed, lahko je le vzklikal: »Ohoho! Ohoho!«

»Velja?« je vprašala Kaja in krenila proti vhodu, ne da bi jih čakala.

Ustavili so se v marmorni avli in se stresli pod hladom, s katerim jih je zasula klimatska naprava. Receptorjeva polobla je zevala prazna, dvigali sta mirovali, čisto ob strani so čakale stopnice.

»Kdo bo dal znak?« je vprašala Kaja.

Peter je pokazal na Koksa:

»Ti! Na tri, štiri!«

Odmaknili so se in tekmovalca pustili sama pred stopnicami.

Koks je dvignil levico, četudi je nista mogla videti, in začel odštevati:

»Pripravljeni! Pozor! Tri! ŠTIRI!«

Petra je odgnalo kot zamašek iz šampanjca. Skočil je tako silovito, da je letel čez prve stopnice, bil predolg za tretjo in prekratek za četrto. Izgubil je ravnotežje, nos se mu je nevarno približal robniku, zakrilil je z rokami, ujel sebe in ritem ter odtopotal po stopnicah, da so pokale, kot bi jih pretepal z bičem. V nekaj sekundah je že grabil ograjo na vogalu, se zavrtel okoli droga, da so mu noge poletele, in izginil v prvem nadstropju. Le še slišali so ga divjati dalje. 

Kaja je počasi šla do dvigal, pritisnila gumb, vrata so se odprla. Z zdolgočasenim obrazom je vstopila, izbrala najvišje nadstropje in si pričela popravljati spete lase, ko so se vrata zaprla in se je odpeljala.

Strmeli so v števec nadstropij, ki se je počasi in nezaustavljivo višal.

»Ojej,« je rekel Koks.

Isto besedo je potiho ponovil za njim tudi Simon.

»Ooo!« je Ana z enim samim vzdihom iz sebe izvalila toliko občudovanja, da sta jo fanta kislo pogledala in si je raje z zobmi ujela spodnjo ustnico, v sebi pa se ni mogla nehati hahljati.

Števec se je ustavil na najvišjem nadstropju. Iz daljave je

še kar prihajalo Petrovo topotanje, že komaj slišno.

Utihnilo je.

Števec je miroval.

Nato se je premaknilo tudi drugo dvigalo in se dvigovalo, dokler se številki nista izenačili.

Vsi trije so strmeli vanju, kot bi za ciframi iskali globlji smisel.

Številki sta se skoraj hkrati pričeli nižati, mehanizma sta brnela, dvigali sta se bližali.

V desnem je stala Kaja z nedolžnim nasmeškom in urejeno pričesko. Čez sekundo so se odprla tudi leva vrata in Peter je prišel ven z odročenimi rokami, kakor bi nosil neviden zaboj. Hodil je kot robot, ki so mu podtaknili lesene noge. Izpod pazduh se mu je cedil znoj in se mešal z mokroto, ki jo je že imel na prsih. Vsak las je nosil svojo kapljico in štrleli so povsem po svoje. Ana je za trenutek pomislila, da ima namesto glave paradižnik, tako rdeč je bil, oči pa izbuljene, kot bi jih prilepil nanj. Pričakovala je, da mu bo iz ušes čisto zares pričela brizgati para, vsak škrlaten mozolj posebej pa bo eksplodiral kot vulkan.

Ne Koks in ne Simon se mu nista upala približati. Odmajal se je do vhoda, se vrnil do dvigal in tako vedno znova, kot račka za navijanje, v kateri se je zataknil mehanizem. 

Kaja je dregnila Ano, ki ni mogla odtrgati pogleda, in odšli sta v vročino poletnega dne. Nista se upali obrniti in tudi stopali sta mehko, kot bi se bali pritegniti pozornost nase.

»GOLJUFALA SI!« sta nenadoma zaslišali krik iz stavbe za seboj.

»Moški pa res ne razumejo, kar jim ženske povemo,« je žalostno odkimala Kaja. Vseeno sta pospešili korak.

»ŠE ŽAL TI BO!!!!!«