Ilustrirala Tanja Komadina
Izdaje
Slovenija: Mladinska knjiga, 2017, 32 strani, ISBN: 978-961-01-4951-4, COBISS.SI-ID: 290793984.
S platnice
Deklico Lucijo napade nenavadna zelena pošast – zavist, ki se zatem loti še drugih. Le kako se je bodo rešili?
Uveljavljeni in večkrat nagrajeni pisatelj Miha Mazzini piše predvsem za odrasle.
Tokrat je napisal besedilo za najmlajše, s humornimi ilustracijami pa ga je obogatila ilustratorka Tanja Komadina.
Beseda avtorja
Leta 2013 je predsednik države Borut Pahor organiziral prvo konferenco projekta, imenovanega Slovenija 2030, ki je bila tudi zadnja. Povabili so nas kakih trideset in vsak je na kratko predstavil, kje vidi slovenske probleme in rešitve ter se slikal s predsednikom.
Ko sem poslušal govorce, me je presenetila njihova slaba ali celo nična seznanjenost z mentaliteto, torej programiranjem, ki ga je deležen otrok in ga naredi pripadnika skupnosti. Še posebej pogosto so omenjali zavist, recimo: lepo smo delali, potem pa je zavist vse uničila. Ali pa: načrtovali smo veliko, a so ljudje postali zavistni in …. Oziroma: dogovorili smo se, potem pa je zavist prevladala …
Skratka, tudi najpametnejše glave Slovenije zavist pojmujejo kot nekakšen neizogiben naravni pojav, orkan, recimo, oziroma težko virusno bolezen, ki pač pride in pobere svoje žrtve in proti kateri ni mogoče ničesar storiti.
Zavist je čustvo in torej spodbuja delovanje. Vsako čustvo lahko uporabimo na različne načine. Kako ravnamo s čustvi, je stvar kulturnega programiranja, ki se zgodi v prvih letih življenja. Naučeno potem uporabljamo brez razmišljanja. Programiranje, da je zavist uničevalna sila, proti kateri ne moremo ničesar, je očitno v nas tako močno, da se niti ne vprašamo, če je uničevanje vse, kar nam preostane.
Že par let pred konferenco predsednika Pahorja sem imel na to temo TEDx predavanje, po njej pa sem začel razmišljati o tem, kako je skrajni čas, da pisatelji nehamo mentaliteto le popisovati, marveč jo začnemo tudi spreminjati.
A kje začeti? Za gospe in gospode na konferenci sicer ni prepozno, a so lep del življenj že preživeli z občutkom vdanosti v usodo, kar se zavisti tiče. Najbolje bi bilo začeti čim bolj zgodaj: slikanica, torej.
Tako je nastala Zelena pošast.
Tanja Komadina jo je čudovito ilustrirala in lahko se boste zvečer stisnili k otroku in mu začeli prebirati o Luciji, ki jo napade zavist in kako se deklica z zavistjo bori in jo obrne sebi v prid. Še važnejše se mi zdi, da se z otrokom o prebranem pogovarjate in prisluhnete njegovim občutkom in njegovim reakcijam. Čas je, da prislovična slovenska zavist postane gonilo napredka in ne več jeklena cokla, ki nas drži na mestu.
