Izdaje
Slovenija: Goga, 2010, ISBN: 978-961-6421-94-2.
Spremna beseda: Barica Smole
Photos: Robert Kruh
Nominacija za fabulo 2010, Ameriška nagrada pushcart 2012, Vesna za najboljši kratki film Obisk po zgodbi iz zbirke Duhovi.
“Grette je kihnila in si rekla gesundheit. Pogledal jo je. Nemka, iz mene je prišla Nemka. Po vsem tem … Nemka. Plavolasa, modre oči, svetla polt, moj otrok brez mene.”
Zgodba je bila uvrščena v finale nagrade 2011 Bristol Short Story Prize in s tem v njihovo antologijo.
“Po zapornike, ki so jih izpustili pred menoj, so v Haag poslali letala. Bil sem prvi, ki ni bil narodni heroj in zato mi je čuvaj pomolil železniško vozovnico do Sarajeva. Pozdravil sem ga z “Tot ziens” in odvrnil mi je z nedvoumnim “Tot nooit, hopelijk!””
Zgodba je bila objavljena v reviji Ecotone in je dobila nagrado Pushcart 2012.
Častna omemba v Best American Nonrequired Reading 2011.
“Počitniški dom Tovarne – kako rad je socializem začenjal znova: sredi ničesar so postavili tovarno in uvozili so delovno silo. Po osmih urah v proizvodnji se je delavna sila spremenila v ljudi in za dodatnih 16 ur so delavcem morali zgraditi stolpnice in bloke, vrtce in šole. Ne univerz, ker izobražene delovne sile niso rabili, in ne restavracij, ker so vsi jedli v menzah, ki so bile last Tovarne, se zdravili v njenih bolnicah in na dopust hodili v njene počitniške domove. Še en začetek iz nič: zaliv, mogoče zapuščena ribiška vas, nakar pride Podjetje in zgradi počitniški dom, da lahko kmetje in ribiči postanejo delavski razred (natakarji in kuharji).”
“Otrok pa se je skrito smehljal. Pred očmi je podoživljal zadnje trenutke mogočne rimske armade, ki se je spremenila v goreči golaž ostankov ladjevja in trupel, preden je vse skupaj pogoltnilo morje.”
“Očetov glas, pripoveduje o zatikanju.
Stroji, ki tolčejo, eno in isto.
Vijaki, ki padajo, isti, isti.
Je to življenje, če se ne premakne?”
Zgodba je bila adaptirana v kratek film Obisk in je dobila nagrado Vesna za najboljši kratek film na festivalu slovenskega filma.
“Spustila je pogled. Dih je potegnila tako globoko, da je vrgel srce iz utripa.
Sin, to je njen sin.
Čigav obraz pa ima?”
“Ko imaš takega otroka, se oviješ okoli njega kot varovalna koža. Potem ga ni več, ti pa ostaneš prazen, ne bosta te napolnili novo meso in kosti”
“Prime skodelico. Dlakavi, moški prsti, moj sin. Ni se obril, podrgne se s členki po ščetinah. Popije požirek, adamovo jabolko zapleše. Nasmehne se mi in zobje se zalesketajo. Njen nasmeh. Odloži skodelico.”
Zgodba je bila objavljena v reviji Gertrude.
“Tanja je zaploskala od veselja, ko jo je Veronika povabila na nakupovalni izlet, še isti večer pa je vzela očetovo lovsko puško in si prestrelila glavo.”
Zgodba je bila objavljena v reviji Hayden’s Ferry Review.
“Gledala sva se in vprašal sem se: si ne bi raje poklical taksija? Včasih sem si predstavljal, da mi bo z leti želja po spolnosti ponehavala. Motil sem se. Le v odločilnem trenutku sem se vedno pogosteje potegnil nazaj, ne zaradi oslabelega libida, marveč zaradi misli: sem sposoben prenesti še eno življenjsko zgodbo?”
Zgodba je bila uvrščena v finale natečaja 2010 Walker Percy Fiction Contest.
