Objavljeno v Delu, rubrika Reportaže, 24. februarja 1998
Hitro preklapljanje TV kanalov je nedvomno najvišji možni užitek, kar ga nudi televizija. Najprej sem opazil, da to počno prav vsi. Potem pa, da je na enem samem kanalu vedno vladajo trgovci, neodvisno od ure in dneva. Znalci so mi povedali, da je to postaja TV3 in pripomnili “krščanska televizija”. Počasi se je izkazalo, da je ta izraz široko uveljavljen. Bolj ali manj bežne znance sem malo povprašal in vsi so mi potrdili, ja, je krščanska televizija in ja (drugič), vedno kažejo dolgovezne oglase, ki sodijo v poseben žanr “TV prodaje”. Ta je nastal v Ameriki že v šestdesetih (s televizijo vred) in bojda so že prve oddaje silno povečale prodajo hvaljenih izdelkov. Očitno jim še danes ne gre slabo, saj priprava takega, včasih tudi enournega filma, z ogromno statisti in precej lokacijami, zagotovo stane več kot povprečni slovenski film.
Pa ostanimo pri krščanski televiziji. Malo sem preverjal še sam in božje besede na tem sporedu nisem zasledil. Med trgovce so včasih vrinili le video spot za popevko Torn gospodične Natalie Imbruglie, v katerem neznani osebki odnašajo iz scene vse, kar je odnesti mogoče in tako nazadnje gospodična ostane sama med praznimi zidovi. Verjetno z neprestanim predvajanjem tega spota uredniki programa subtilno opozarjajo na težak položaj svoje televizije.
No, odločil sem se poiskati vsaj nekaj spletnih naslovov, na katerih oddajajo tuje krščanske televizije. Tako bi verniki lahko kar preko domačega računalnika spremljali duhovni TV spored in tako nadoknadili tisto, za kar jih TV3 prikrajša. Sem si bil mislil. Pa malo dvomil zraven: mogoče pa je to danes povsod svetovni standard in ne bom našel ničesar primernega? Malo sem prek interneta pogledal program postaje The Shepherd’s Chapel, ki oddaja 24 ur na dan in nek gospod je pridigal. Preklopil sem na Doc Net, nekdo je razlagal bibilijo. Hm, očitno TV prodaja vseeno ni svetovni standard krščanskih televizij? Kapnilo mi je šele ob tretji postaji, imenovani COPE, kjer so najavljali pogovor o “depresiji, pomanjkanju samozavesti, težavah s spanjem, zdravjem,…” in tako dalje. Naredilo je klik in v glavi so se mi kockice končno zložile. Bil sem slep, a zdaj sem spregledal! O, kakšen tepec sem bil! Zaskelela me je krivica, ki sem jo povzročil neznancem na TV3 s krivim obdolževanjem. Oprostite mi, grešil sem!
“Verjamem, ker je nesmiselno!” je vzkliknil filozof in ta paradoksalna izjava najbolje zaobjema bistvo vere: prepad med razumom in srcem, v katerem zmaga slednji. Če človek prične mozgati o Bogu, ki skrbi za sleherno živo bitje; še več, bitje, ki je kdaj živelo in bo kdajkoli živelo, razum prišepetuje: “Nesmisel!”, srce pa upa: “Verjamem!”.
Ja, ko človek gleda TV prodajo nekakšnih vzmeti, ki bodo iz vas v treh tednih naredili body builderja, če jih boste uporabljali le po dve minuti na dan, razum šepne: “Nesmisel!”, srce pa upa: “Verjamem!” To je to. Brez vere ni TV prodaje. Zato skeptiki, agnostiki in ateisti nikoli ničesar ne kupijo; povedano po domače: so slabe stranke. A povejmo odkrito, kaj je njihova največja kazen: kako si želijo, da bi imeli dosti poguma za vero in torej za nakup!
Ker ameriške TV postaje še kar vztrajajo pri standardnih krščanskih vsebinah, program TV3 dokazuje, kako visoko nad njimi v veri smo Slovenci. Prvič mi je postala jasna in razumljiva fraza o izbranem in Bogu ljubem narodu, ki jo zadnje čase slišimo vse bolj pogosto. Kajti, v Boga je lahko verovati – pogledaš lepoto sveta in mu jo pripišeš; pogledaš grozote in ga obtožiš. A verjeti v TV prodajo – to zahteva višjo stopnjo vere. Da se ti bo za 2.499 SIT (+ poštnina) življenje popolnoma spremenilo, da vas ne bo obiskal le poštar z nakaznico in paketkom, marveč čudež osebno, to zahteva pravo vero. TV prodaja je torej nad-vera sama; če za fiziko pride metafizika, potem za metafiziko pride TV prodaja.
Kako smešno torej zveni oddaja ameriške postaje COPE, kjer naj bi strokovnjaki v povezavi z duhovniki odpravljali depresijo (ko vsi vemo, da je zadosti naročiti le odstranjevalec mozoljev), pomanjkanje samozavesti (daj elektrode na mišice in ojačaj pred televizorjem) in težave s spanjem (kupi Sobakawa blazino)… Smešno? Banalno! Beseda nič ne stane; če verjameš, dokaži z nakupom! Tako kot so prvi kristjani dokazovali svojo vero z mučeništvom, se prvi nadkristjani dokazujejo s potrošništvom.
Vsaki pošteni oddaji TV prodaje se na daleč vidi, da vsebuje in nadgrajuje mašo. Voditelja sta dva, moški in ženska, pri čemer uradni Vatikan drugod po svetu še malo zaostaja, beseda teče o čudežih in spremembah; tudi pričevanja ozdravelih so pogosta.
Pa moja razlaga nadkrščanskosti TV3 drži? Sklenil sem preveriti s poskusom. Slišal sem namreč, da je tudi TV Slovenija posvetila del svojega programa krščanskim vernikom, bojda v nedeljo zjutraj. Skratka, navil sem budilko. Šel sedet pred televizor. TV3 je že maševala z ribiško palico Instant Fisherman, s katero boste v trenutku ujeli jato rib. Ahm, gotovo se tema navezuje na pridigo na gori in Jezusa, ki le s par začetnimi ribami nahrani vse navzoče.
Preklopil sem na TV Slovenija in čakal. Začeli so z več kot pol urno mašo, tokratna tema je bila čudežna blazina Sobakawa. Nakar so priobčili še priprošnje za oblikovanje zadnjice s pripravo Butt Shaper, ki jih je vodila gospa Barbara Drnač, potem pa so pustili še par minut govoriti nekemu duhovniku. Verjetno kompromis za onih nekaj staromodnih kristjanov, ki še niso dojeli nove TV duhovnosti.
Govorice so bile resnične, TV Slovenija nedeljo zjutraj posveti veri. Razlike med tisto uro in celim dnevom na TV3 ni nobene, torej je TV3 res krščanska televizija v celoti in povsem.
Quod erat demonstrandum.
