Objavljeno v Mladini, 1996
Točno vem, kdaj se je vse skupaj začelo (pa ne povem). Sedel sem s klepetajočimi neznanci, odprl usta, da še sam klepečnem kakšno in se zaletel ob spoštljiv zid pričakujočih pogledov; češ, molčimo, ta bo pa povedal kakšno pametno. Eh, nisem. Ne tedaj, ne kdajkoli kasneje. Postal pa sem pozoren in opazim, kako včasih ljudje, ki prvič govorijo z mano, pričakujejo modrost ali kaj. Vsakič znova me presenetijo. Tisti, ki me poznajo dalj, vedo, da še nikoli nisem rekel kaj pametnega in so se že navadili plev in otrobov, ki mi letijo iz ust; od mene ne pričakujejo ničesar in so se torej sprijaznili z dejanskim stanjem. Ti tujci… ti pa….
A zakaj? Zakaj bi kdorkoli pri vsaj približno zdravi pameti pričakoval od mene kako modro in še važneje, zakaj sem tako trdno prepričan, da pričakovanj ne samo ne bom, marveč jih tudi ne morem izpolniti?
Čutim instiktivno ni prav dober odgovor, zato sem se podal v razpredanje klopčiča, ki me je pripeljalo… Ups, boste že videli.
Gremo lepo po vrsti: nekaj pametnega. Najprej natančneje določimo tisto, kar opisujeta ti dve besedi. Hm, najdimo kako ultra pametno temo, recimo smisel življenja. Je prava? Koliko ljudi je in bo o tem modrovalo – prava je. Karkoli si že mislite o tej večni temi, z biološkega stališča je smisel življenja nadaljevanje vrste. To in ni več. Obstajajo tudi druge razlage, a vse vsaj posredno vključujejo biološko. Spotoma omenjam krasen literaren primer. Gospa P. D. James je katastrofalno zgrešila s samo enim romanom, Children of men, zgodbi o svetu, ki je prenehal rojevati in se samo še stara. Oblast prevzame totalitarni vodja, proti njemu se borijo uporniki, a ker ni potomcev, vse skupaj deluje deplasirano in predvsem brez smisla. Na otroke se pač izgovarjajo vsi, ne samo revolucionarji in četudi sami nimate otrok, ste breme smisla le prestavili na druga ramena, niste pa se ga znebili.
V časopisu, ki vam je razkril že mnogo skrivnosti, naj vam razkrijem še eno: za nadaljevanje vrste sta potrebna moški in ženska. Če vzamete naključnega moškega in žensko v plodnih letih, je situacija zelo verjetno taka: moški nosi s sabo 200 do 300 milijonov (300.000.000) semenčec, ženska pa eno (1) jajčece. Ne samo to, moški generira seme v nekaj urah, ženska v enem lunarnem mesecu. Analogija: če imam plačo enega kovanca na mesec, bom štedil in stokrat premislil, preden ga dam. Če jemljem po 300 milijonov kovancev iz vreče brez dna, jih bom trošil brez razmisleka. V ženski prispevek k nadaljevanju vrste je torej vgrajena izbira, v moškega pa trošenje. Pazite, ne govorim o spolnih odnosih, marveč o načrtnem delanju potomcev.
Njega dni, v matrijarhatu, so se gospe tega še zavedale in pripustile moške k sebi le enkrat na leto, kar pomeni, da so imele celo leto časa za oglede in izbiro. Bistvo ohranitve vrste ni le ohranitev sama, marveč najboljša možna ohranitev. Če bi za skupne potomce izbrale ultra kilavega tipa, bi tudi obeti za naraščaj ne bili prav bleščeči. Moški pa oddajo semena napačnemu jajčecu popravi že čez nekaj ur ali celo prej. Žensko ravnanje je torej previdno, razmišljujoče in skratka primerno za državniške zadeve, moško pa zapravljivo, zaletavo in brez razmisleka, skratka primerno za zabavo in show business sploh.
Vse pa je krenilo narobe tisti trenutek, ko so moški zakapirali, da tudi oni prispevajo nekaj važnega k oploditvi in da brez njih ni potomcev, torej smisla življenja. Začel se je patrijarhat. In takoj so se pojavili moški, ki so menili, da so več od drugih, da so njihovi idejni, dejanski, ideološki in kaj vem še kakšni vodje. Obstali pa so pred problemom, kako to pokazati? Izbrali so edini primer, ki jim je bi znan, pričeli so se obnašati kot ženske. Namesto veselega trošenja semenčic so pričeli zagovarjati izbiro, razmislek, skratka delali so se, da imajo jajčnike. Vzdržnost so pridigali nekateri grški filozofi, pa rimski, tukaj pa nas zanima krščanstvo – sploh zgodnje, ki je krenilo zelo enakopravno, kmalu pa se je ustalil čisto določen načrt za nastajanje bodočega svetnika: Star kurbir, ki se mu burna mladost (obnašal se je moško, veselo trošil semenčece, ha!) zagabi in hoče začeti na novo. Postane kristjan in vzdržen (takrat prvo ni vključevalo drugo). S strani trošenja se postavi na stran izbire; skratka, dela se, da je ženska. Torej nekaj, kar pač ni in ne more biti. Ni čudno, da ženske, cilj svojega posnemanja, zasovraži. Te unikatne (in predvsem nevrotične) pozicije kmalu postanejo uradne dogme krščanske cerkve, s tem pa tudi model obnašanja zahodne civilizacije. Berite Avguština, pa vam bo vse jasno.
Mika me pisati zgodovino zahoda s tega izhodišča, a tole je vseeno članek, ne kariera. Zgodovina je polna histeričnih moških, ki ravnajo kontra svoji naturi in se delajo, da jim je izbira prirojena. Oh, koliko čveka smo se naposlušali o čisti rasi pa o nadljudeh in podobnih temah, ki so vse le zamaskirana pridiga o pametnem ravnanju z jajčeci in semenčicami. Pa trošenje državnega denarja – bled nadomestek inhibiranega trošenja semenčec. Vojn raje ne omenjam: z ženskega gledišča je 200 do 300 milijonov jajčec 200 do 300 milijonov mesecev, z moškega pa nekaj, kar lahko opravi z levo roko (sic!). Tako se politiki vedno lahko milo hahljajo, ko vidijo, koliko nasprotnikov imajo; kaj je to v primerjavi s številom bodočih volilcev, ki jih nosijo v mednožju. Sploh problem voditeljev neštevilčnih narodov: če lahko vse svoje državljanje nadomestiš z enim samim brizgom, potem… kako jih boš spoštoval, te uboge državljane?
Svet je tak, ker se moški delajo, da so ženske, ženske pa so prepričali, da je rešitev v tem, da se delajo, da so moški.
Torej: je še kje sploh senca, bled ostanek, harmoničnega sveta, kot je nekoč bil in verjetno nikoli več ne bo? Ste bili poleti na plaži? Ste videli tiste mišičaste mačote, ki se po neusmiljenem soncu sprehajajo gor in dol in se dajejo na ogled. Gospe pa se ukvarjajo s tisoč in eno zadevo, gledajo sem ter tja, največ pa v nebo, hkrati pa nezmotljivo ocenijo vso ponujeno robo. In mogoče, le mogoče, pripustijo k sebi kak primerek, tako kot včasih, le enkrat letno, mogoče tudi takrat na kaki samotni plaži. Le da tokrat iz bližnje terase pribijajo hoteljaši, takrat pa so tolkli plemenski bobni.
*
Sem vam odgovoril? Kako torej lahko pričakujete od mene kaj pametnega, saj sem moški, ki se obnaša kot pravi dedec, ne pa kot baba. Skratka, neodgovorno, neresno in nespametno. S široko odprtimi očmi nedolžno gleda ter le čaka prvo priložnost za trošenje semenčec.
