Sladke sanje

335 mm, 110 minut.

Snemanje naj bi pričeli že 1. oktobra 1997, a je seveda prišlo do zapletov. Kakšnih, preberite tule. Scenarij je bil medtem objavljen v knjigi Danes na sporedu.

Snemanje se je končno pričelo 4. aprila 2000.

Nagrade

Film je doživel premiero na filmskem festivalu v Portorožu 30. marca 2001 in dobil naslednje nagrade:

Nagrado Vesna za najboljši celovečerni film
Nagrado Vesna za najboljšo igralko – Veronika Drolc
Nagrado Vesna za najboljši scenarij – Miha Mazzini
Nagrada Synchro filma za producenta najboljšega filma – Franci Zajc
Nagrada Društva slovenskih filmskih kritikov za najboljši film festivala
Nagrada revije Stop za igralko leta – Veronika Drolc

Sledile so še mednarodne nagrade:

Posebna nagrada za filmski dosežek na 3. mednarodnem festivalu v Motovunu (2001)
Zlata palma za najboljši film na Mostra de Valencia XXII (2001)
Nagrada mednarodnega kritiškega združenja (Fipresci Prize) v portugalskem Setubalu (Troia Film Festival, 2002)
Glavna nagrada “Der Heinrich” na Filmskem festivalu v Braunschweigu, Nemčija (2002)

Nekoč,
v divjih šestdesetih,
v majhnem stanovanju,
je stric Vinko zaplesal twist …

…Vinko twisting …

Precej kasneje je njegov sorodnik pričel brskati po družinskem albumu …

Dolgo nisem vedel, zakaj ne maram hoditi v gledališče. Kar je v teh krajih vsaj, ahm, moralno dvomljivo. Potem pa sem ugotovil, da me ne zanimajo drobne postave, ki tekajo sem ter tja in se zlagajo v dovršene kompozicije. Ne brigajo me. Edino, kar hočem videti, so obrazi. Izraz, pogled; skratka, bližnji plan.

In kje so obrazi razpostavljeni bolj na ogled, kot v prastarih družinskih albumih? Še več: njihovi nosilci so povečini že mrtvi oziroma nosijo že povsem spremenjene obraze. Največji sovražnik obrazov, ki so se včasih pripravljali na ovekovečitev, pa ni bila tehnika, marveč fotograf. S svojimi retušerskimi posegi jih je vse po vrsti naredil lepe – zradiral je pomanjkljivosti in še kaj dorisal, če je bilo treba. Iz vseh je naredil male, drobne voščene lutke. Zato pač vem, kaj me v družinskih albumih čaka in le redko me kaj preseneti.

Predstavljajte si: listate porumenele strani, izpod prstov se rahlo usipa prah sprhnelega lepila, ki komaj še drži fotografije na svojih mestih. Retuširani obrazi svečano strmijo predse. Telesa v zagmašnih oblekah jih strumno držijo pokonci. Prva stran, druga, trideseta. Nato pa, sama na celi strani, fotografija – in na njej dva človeka; ne sredi slikanja za zanamce, ne sredi ovekovečenja, marveč sredi življenja.

Hm, tole je moral biti twist. In kaj, če si predstavljam mulca, ki raste v rodbini zadrtih mrtvakov, ima pa enega samega, recimo, strica, ki je žurer sto na uro. In kaj, če… Tako je nastal moj scenarij Sladke sanje.

Hotel sem reči le to: dobra je tista fotografija, ki v sebi skriva vsaj celovečerni film.

Po petih letih truda, boja in vere na desetine ljudi, je stric Vinko spet zaplesal …