Izbrisana

Nikola je potegnil sončna očala z obraza in jih spravil v žep. Z njimi se je poslovila tudi mačo poza. Nenadoma je bil videti zbegan in nekakšna nemoč mu je sijala iz oči. Zala ni postala bolj previdna, mogoče je le zamenjal obraz za enega svojih lisičjih štosov.

“No, pa se pogovarjava,” je rekel, “Če je ženska lepa, moškemu ni problem, tudi če govori.”

*

“… tako, prejšnji mesec, malo prehitro sem vozil, kot po navadi, rodil sem se s težko nogo, kaj morem. Kaj sem hotel reči? No, zavijem tam … na tisto ulico … ne spomnim se, kako se ji že reče … saj ni važno. Noč, še povožene mačke po cestah so zaprle oči, razumeš, te primerjave sem se sam spomnil, zdajle … No, vozim. Evo, jebiga, nenadoma policaji pred mano. Eden v avtu, drugi maha, jaz pa čisto nepripravljen. V lastnem avtu in s pravimi registrskimi tablicami. Ne vem, kaj mi je bilo, kot da bi šel nag na tržnico. Ustavim, kaj čem. Začne policaj hoditi proti meni, na hitro pospravljam, saj veš, kot stanovanje, ko čakaš obiske, malo je treba urediti. Vržem zavitek s travo pod tisto plastično preprogo, kako se jim že reče, stopim gor, psov niso imeli s seboj, vse bo v redu. Policaj prihaja, sveti z baterijo. Tablice, po avtu, točno meni v oči. Dolgo, razumeš. Zazdelo se mi je malo čudno. En tak … kako naj rečem, ne strah, saj sem moški, ampak tak neprijeten občutek … sveti in sveti, kar solze so mi šle, čisto me je šokiral s to lučjo sredi teme. Pa po avtu, pa po meni, pička policijska sveti. Hočem malo navezat pogovor, rečem `Sem bil malo prehiter, ne? Ne bom več, obljubim …´, on nič. Molk. Po drugi strani nisem več tisti mulc, ko so nas trpali v marice in vozili v gore. Ampak parim sem se pa tudi zameril, glava mi dela kot pnevmatično kladivo, grem čez vse svoje grehe, ugibam, kdo bi lahko bil. Grehov ful, možnosti nešteto. Zdaj me je pa res že grabila prpa, dlani sem imel čisto potne, kar drsele so po volanu. Nakar tip obrne baterijo navzgor, samo pljusk, razumeš, po svojem obrazu, in vidim, da je Tine!

`Tine, stari, kaj to počneš?´ rečem. Obrne baterijo dol, v tla, nič ne reče.

`Tine, kaj ti je? Nehaj me strašit! Pička jedna!´

Zasmejem se, pričakujem, da bom slišal tudi njega, saj veš, pravijo, smeh je nalezljiv. Jebiga, Tine je vakciniran, nič se ne naleze. Stoji in molči, kot bi bil iz lesa.

`Tine, kaj je? Kaj je narobe? Ne mi to delat, stari!´

Končno spregovori:

`Vozil si prehitro,´ reče.

Čudno se mi zdi, razumeš, dela se uradno osebo, kot da se ne poznava še iz bloka, skupaj sva odrasla.

`Saj me poznaš … ´ rečem.

`Te,´ reče tako kratko, kot bi mu zrak dajali na kredit. Sem mislil, da imam srce že čisto stisnjeno, pa mi ga je ta kratka besedica še bolj privila, kot vijak, razumeš, misliš, evo, konec, pa se napneš in gre še malo.

Zašel sem.

`Pa kaj je narobe?´ vprašam še enkrat. In zdaj on, razumeš, tam v tistem mraku, baterija sveti v tla, saj ga vidim, ampak senčnato, nenadoma izgubi kamniti obraz in postane tisti stari Tine. Saj ni lepo, da klevetam tiste, s katerimi sem odraščal, ampak zanj smo vedno vedeli, da bo vojak ali pa policaj. No, ta Tine.

Gleda me s tistim svojim tinetovskim obrazom in reče:

`Oba veva, kaj ti dolgujem. Potegnil si me iz reke, rešil si mi življenje. Zdaj ti bom vrnil.´

Nič ne razumem, za kaj gre, a jasno mi je, da trgujemo, se pogajamo, cenkamo. Za velike vsote, kar življenje omenja. Res sem mu ga rešil, veš.

Rečem:

`Kaj govoriš? Da mi ne boš napisal listka? Svoje življenje si ocenil na par bankovcev ali kaj?´

Tine vzdihne, kot bi bil v tej zgodbi jaz kratek:

`Če ti napišem listek, moram prej v centrali preveriti tvoje podatke. Ti pa ne obstajaš.´

`A?´ sem zazeval.

`Ni te,´ pravi Tine, `Preveril sem za vse svoje prijatelje, nekaj vas ni več, tudi tebe ne. Od 26. februarja. Dobili smo depešo, kako naj ravnamo z vami.´

Govoril je tako, kot bi stal nad mojim grobom in me pospremljal na oni svet. Moral sem ga vrniti k pameti, pomislil sem na najbolj logično možnost:

`Imaš vročino? Moraš na bolniško?´

Odkimal je.

`Pojdi jutri na občino, pokaži jim svojo osebno, če mi ne verjameš.´

`Tine, to se ti nekaj šališ, a? Zdaj se mi maščuješ za vse tiste fore, na katere si nasedel in nasedel si mnogokrat in pogosto. Šala, a?´

Odkimaval je:

`Zbrisali so vas iz evidenc. Ni vas več. Pravijo, da niste hoteli državljanstva, da ste proti nam.´

`Proti komu vam?´ sem se razburil, `Mi, ki smo rasli na prvem stopnišču, proti vam, ki ste s srednjega, ali kaj? Kaj govoriš?´

Čutil sem, kako mu je zoprno. Da hoče končat in odit in me pozabit.

`Ker si izbrisan, ti ne morem napisati kazni. Pospremiti te moram v dom za azilante. Tam te bodo odpeljali na mejo in te dali Hrvatom. Hrvati bodo rekli, o, poglej, Črnogorec, saj mi smo z njimi v vojni, in potem bodo počeli s tabo stvari, ki ti jih ne privoščim. Zato sploh ne bom vlekel listkov iz žepa, izbrisan si in jaz te ne vidim. Zdaj sva kvit, ampak te ne smem videti nikoli več.´

Ugasnil je baterijo in res ga nisem več videl.”

*