Objavljeno v Delu, rubrika Reportaže, 23. februarja 2000
Napočil je trenutek kesanja: vedno sem malce s prezirom gledal na ljudi, ki po cele dneve presedijo pred televizorjem. Češ, zamujajo življenje. Kakšen bebec sem bil. A tega je konec! Zagledal sem luč in prihaja iz katodne cevi.
Saj je prav neverjetno: ko sem pred leti pisal kulturniške kolumne za ranjke Razglede, sem po mnogih poskusih in napakah našel najkrajšo pot do zamisli – usedel sem se pred televizor in ni mi bi bilo treba gledati niti pet minut, že sem vedel, o čem bom pisal tokrat. Počasi se mi je razjasnilo, kakšno krivico javno mnenje dela onim ljudem, ki se lepo zleknejo čez kavč in potem uživajo v gledanju zaslona. Včasih gricknejo kak čips, da si malo razgibajo okončine in občasno se odpravijo na pohod do hladilnika. Zmerjajo jih z lenobami, z zakrnelci, Američani jim pravijo kar »couch potatoes«, torej na kavč zavaljeni krompirji. Grozno. A iz lastnega primera lahko sklepam takole: Televizija se mi je izkazala za neverjeten vir navdiha. Še več, izkristaliziralo se je prav osupljivo razmerje – gledam jo nekaj minut, potem pa o videnem premišljujem še vsaj nekaj ur. Torej bi mi že enourno gledanje zaposlilo možgane za cel dan. Res sem bolj počasne pameti, vendar tako hudo podpovprečen tudi ne, da se ne bi lahko primerjal vsaj s katerim od nepremičnih celodnevnih gledalcev. Kdaj potemtakem oni najdejo čas za premišljevanje o videnem? Spomnil sem se velikega modreca Bude in njegovega učenja o najvišjem stadiju, ki ga lahko človek doseže – o stanju brez potreb in brez zahtev, v stanju zadovoljnega mirovanja. Doumel sem, da so stalni gledalci televizije na neprimerno višji duševni stopnji od mene, ki begam, tekam in neprestano nekaj delam. Njih je televizija z vsem opravljenim premišljevanjem izmodrila do te mere, da jim je točno jasno, kako je življenje sen in slepilo, ki ga ne potrebujejo. Kavči v dnevnih sobah so vrhovi Himalaje in oni so modreci, ki počivajo na njih. Z roko sežejo po čips ali gredo do hladilnika le zategadelj, da nam ohranijo komplekse v mejah normale. Tako rekoč z mimikrijo so se vklopili med navadne smrtnike. Kakšna moč kontrole in samoobvladovanja, kakšna volja! Preberimo skupaj resnično izpoved, ki sem jo našel na WOOF! – Dog Stories – Cirko’s Virtual Reality: “Prejšnji teden sva z možem gledala oddajo o avstralskih živalih. Eden najinih psov, Cirko, enoleten avstralski ovčar, se je nenadoma pričel zelo zanimati za televizijo. Na zaslonu so bili dingi in najin pes je stekel do televizije in začel renčati. Z očmi je sledil premikom dingov, dokler niso izginili z zaslona. Nakar je stekel za televizor, da bi videl, kam so šli dingi. Nobenih dingov! Šokiran se je vrnil pred ekran in zagledal potok. Pričel je lizati zaslon, kot da pije.” Čudovita zgodba, ki nam potrdi dvoje: najprej, da smo ljudje res krona stvarstva. Kako se znamo obvladovati! Kakšno moč volje imamo! Uboga žival liže zaslon in renči na navidezne sovražnike, mi pa vse podobne prizore stoično prenesemo, ne da bi trznili. Dobro, za trenutek izvzemimo osamele gledalce in gledalke raznih porno kanalov.
Drugič, edino televizija lahko prodre globoko v nas. Kakšna podzavest! Zanjo se je dovolj zlekniti na kavč in že je na površini – edino televizija lahko rije neprimerno globlje v same gene. Ste opazili: pes gleda televizijo, verjetno vsak dan vsaj nekaj časa. Nič se ne zgodi. A videz vara. Televizijski žarki kopljejo, prodirajo, vedno globlje so. In nenadoma so v genih. Avstralski (!) ovčar zagleda dinge, tipično avstralske (!) živali in četudi pes Avstralije še nikoli ni bil videl, je z njim konec. Nagoni so se prebudili. Po tem razodetju mu lahko pokažejo tudi navadno (avstralsko) vodo, pa jo bo pil.
Porečete: otroci! Za njih je gledanje zagotovo škodljivo. Vsaj tako je množično prepričanje. Hitro brskanje po svetovnem spletu odkrije o televiziji samo troje vrst strani. Najprej tiste, na katerih teče čvek o programih, potem strani navdušenih oboževalcev in strani, na katerih zaskrbljenim staršem svetujejo nadomestna opravila, ki bi otrokom odvzela televizijo. Res je, da preveč modrosti prekmalu škodi. Zato je mogoče celo dobro, da je gledanje televizije maskirano v nekakšno zastonjsko elektronsko varuško. Nasvet strokovnjaka s Parentsplace: “Ne škodi, če otrok pogleda eno ali dve izobraževalni oddaji na dan. Tako dobijo starši čas za oddih, za skodelico kave ali branje časopisa. Potem bodo oboji, starši in otrok, bolj sproščeni.” Splošno znano je, da imajo primitivna plemena inicializacijski ritual, s katerim otroka sprejmejo v svet odraslih. Manj znano je, da ima tak ritual tudi zahodna civilizacija. Imenuje se neomejeno gledanje televizije. Umirajoči starši na smrtni postelji izročijo dedičem TV kontroler, ležejo v trugco, kavč pa s tem sprostijo. Tista oddaja ali dve, ki naj jo pogleda otrok, sta njegova priprava na svet odraslosti. Na svet, v katerem bo lahko pil kavo, saj bo med tem inicializiral svoje potomce. V slovenski literaturi obstaja čudovita zgodba o človeku, ki se je bal odrasti in je hotel za vedno ostati droban otrok pod materinim krilom. Imenuje se Skodelica kave. Ta simbol odraslih (po trditvah ameriškega strokovnjaka), avtor zgodbe prav histerično zavrne. “Ne, mati, nočem kave” = “nočem odrasti”. Prelepo.
Še vedno se najdejo nekateri, ki televizijo podcenjujejo. Recimo na Lee Harrison’s Television Page, kjer avtor pravi: “Verjamem, da je televizija največji dosežek človeštva v dvajsetem stoletju.” Kakšno podcenjevanje! A tudi tu resnica udari na plan. Isti avtor malce kasneje doda: “Zame je televizija… PRIJATELJ!”. Kako res! Dodam lahko le: nesebičen prijatelj. Nikoli se nam ne utrudi pripovedovati in s svojimi žarki nam prodira do srži. Ker ima kontroler, nam ni treba vstajati, da bi se ga dotaknili. Ker je negiben, nikoli ne pobegne in ker je brez rok, nam ne krade kokic.
