Objavljeno v Delu, rubrika Reportaže, 6. marca 2001
Štefan Novak je bil lokalni mladinski funkcionar in ko je konec sedemdesetih umrl, je doživel standardno slovo. Proslavo na občinskem nivoju, z zborčkom, ki je zapel Lipa zelenela je, govorom lokalnega politika in z branjem Štefanove začetniške poezije, pospremljene s hvalospevnim komentarjem.
Precej dolgočasno pravzaprav, četudi na mestih ganljivo. Sploh za njegovo dekle, ki je sedela v prvi vrsti in je včasih presunljivo zahlipala. Zanimivejše je postalo šele, ko se je nekomu iz občinstva tako zasmilila, da jo je pričel tolažiti, češ, saj ni konec sveta in znova se boš zaljubila etc … Stal sem na odru in pil lastno kri iz pregrizene spodnje ustnice. Pa še tako sem komaj zadrževal napade smeha in jih le v skrajni sili preusmeril v hlipanje za robčkom. Mladi funkcionar Štefan Novak namreč nikoli sploh ni obstajal in njegove slabe pesmi sem na hitro nakracal kar sam, da o vsem drugem ne govorim. Vključno s političnim govorom, ki sem ga prepisal iz uradnega glasila Komunist, vendar tako, da nisem sledil stolpcem, marveč sem iz prvih treh pobral prvo vrstico ter šele zatem krenil v drugo. Nastal je brezpomenski mišmaš in ko nihče od občinstva ni nič opazil, sem sklenil, da v življenju pa že ne bom politik – četudi je mnogokrat nedvomno koristno, da ljudem v očeh ugasne žarnica, ko odpreš usta in da te nihče ne posluša. Proslava je bila uspeh ravno zato, ker ni nihče opazil, kako uspešna je. Če je o njej poročal lokalni časopis, ne vem.
Je pa zagotovo tiste čase Delo pisalo o umrlemu dr. Sergij Levu, kateremu je bila posvečena posebna številka revije Problemi; velikemu človeku z obsežnim opusom, ki je imel malo pomanjkljivost – nikoli ni obstajal. Žalostno, da danes ta velik literarni dosežek lažne realnosti (h čemer itak stremi sleherna literatura), ki je nastal v glavi Iztoka Sakside in tovarišev, povsem prezrt.
Če je bilo včasih treba za nateg organizirati celo proslavo ali izdati kar posebno številko revije, danes zadostuje spletna stran. Lepo oblikovana, z vsaj nekaj vsebine, je realnost sama. Ni človeka, ki bo šel preverjat, če nek prototip avtomobila, ki je, recimo, na taki strani predstavljen, sploh obstaja. Tudi zato ne, ker dostikrat preverjanje sploh ni mogoče. Ni tako nepomembne stvari na svetu, ki ne bi našla navdušenega privrženca, da ji bo posvetil življenje. Potem je odvisno samo od njegove retorične spretnosti, če bo obveljal za bedaka s preveč časa ali pa za velikega umetnika, mogoče celo upornika.
Pred nekaj leti so pri nas na veliko pisali o nekem Joey Skaggsu, ki producira lažne novice, mediji jih pa objavljajo. Seveda ima gospod lastno spletno stran JOEYSKAGGS (http://www.joeyskaggs.com) in na njej pribeležena svoja dela. Zadnje iz leta 2000 je lepo urejena spletna stran pogrebnega podjetja The Final Curtain (http://www.finalcurtain.com/), ki ponuja (bodočim) uporabnikom, da v spominskih parkih sami kreirajo lastne nagrobnike, spomenike in podobno. Si lahko zamislite nesluten uspeh potegavščine? Novičko so objavili svetovni mediji! Ha, ha, pa sem vas! Pomislite še enkrat: mar je vi ne bi? Glede na ameriško domiselnost pri pogrebih in na število naših upokojencev, ki desetletja varčujejo za točno predpisan ritual in kamne, novica niti ni ne vem kako posebna, še več, prav standardna je. Ogled pogrebne strani pokaže, da je nekdo kar precej ur vložil v izdelavo in edini komentar, kar ga imam, glede na doseženo, je: ej, nekateri pa imajo preveč časa!
Velja pa si zapomniti na spletni strani objavljeno mantro gospoda Skaggsa, ki pravi tudi: “Odgovarjam za svoja dejanja/nikoli ne bom storil česa kaznivega/../nikoli ne bom goljufal za denar/..”
V naših krajih je glavni oboževalec gospoda Skaggsa postal gospod Mišo Alkalaj z Inštituta Jožef Štefan, kjer je zaposlen kot varuh superračunalnika, ki pa je, roko na srce, krepka zavožena slovenska investicija, za povrh že dolgo nedelujoča. V nedrjih inštituta je nastal pred leti že nateg medijev z nekakšnimi bio raziskavami na človeku in mogoče so zato novinarji spet pomislili na isto poreklo naslednje zgodbe: Študent prava Matjaž Rogelj se je javil s svetovnega prvenstva v računalništvu v Braziliji, češ, zmagal sem in s tem sprožil samodejne mehanizme, od novic na prvi strani do predsednikove čestitke. Ker pa nihče od nas računalnikarjev za tovrstno tekmovanje še ni bil slišal in ker je doba interneta že globoko razpredena, so se seveda našli novinarji, ki so šli novico preverjat in balon je počil. Kaj imata pri tem Skaggs in Alkalaj, bodo raziskali kriminalisti, saj se je oglasilo šolsko ministrstvo in povedalo, da je Roglju priprave na nateg financiralo z debelimi milijoni tolarjev. Ups!
O temi ne bi pisal, če ne bi že kmalu pričel pogrešati pero, ki bo zapisalo bistvo tega, kar je Rogelj sploh naredil. Čakal sem in čakal, pa nič. Govorijo o goljufiji, kazni, pregonu, same nebistvenosti! Torej, drage dame in gospodje, dajmo že končno rekapitulirat, kaj kaže, da se je sploh zgodilo: študent prava je na računalniškem področju uporabil kulturniške trike. To je vse. Zdaj pa še razlaga.
Leta 1997 sem za Sobotno prilogo napisal štiri članke z naslovom Slovenska kulturniška laž. (arhivirani so na http://www.MihaMazzini.com pod menijem Knjige/E-branje/Eseji/Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)) in v prvem sem omenil tudi neuspešno iskanje podatkov o triumfalni udeležbi našega gledališča na nekem festivalu v Južni Ameriki. Dobro, svetovni splet je bil tista leta precej manjši, a da tudi preko klepetalnic nisem mogel iz eksotičnega mesta najti nikogar, ki bi o uspehu slišal, se mi je zdelo čudno. Na trditve v članku se ni odzval nihče. Popoln molk. Le gostovanje naših gledališč po toplih krajih se je nadaljevalo z nezmanjšanim tempom. Če v tujino potuje film, to pomeni za državo stroške poštnine in četudi zraven priložijo še režiserja, gre za eno letalsko karto. Tudi ko potujejo naši štirje literarni Ahasverji, ki so s svojimi branji že obredli svet, gre še vedno za sorazmerno nizkoproračunski kulturniški turizem. Ko pa na pot krene gledališče, nenadoma postane vse ogromno. Država mu je že itak plačala postavitev predstave, ki zna biti celo dražja od snemanja filma, nakar pride vabilo iz kake tople države (ste se kdaj vprašali, zakaj nihče noče iti prezebat na Grenlandijo, četudi tudi tam gotovo najdete kak festival?) in vabilo je golo, brez spremnega denarja. Država plača torej še potovanje celotne ekipe (najmanj deset ljudi in še oprema!). Potovanje vedno traja vsaj 14 dni za, recimo, tri do štiri predstave – medtem, ko so bili Rolling Stones že stari kot poper, preden so si lahko privoščili kak prosti dan na turneji. Gledališčniki zraven povabijo še nekaj naših novinarjev, ki jih potem gostijo in trepljajo, ti pa poročajo o velikanskih uspehih (ki jih na internetu dostikrat ni najti). Če vprašate povprečnega slovenskega obiskovalca gledališča, kje je svetovni center teatra, vam bo omenil kako Južno Ameriko ali pa Avstralijo – ha, ha, ha!
Matjaž Rogelj je torej sledil receptu gledališčnikov in uporabil državo, da mu je financirala pripravo predstave. Tudi naslednjega koraka, odpotovanja, se je lotil pravilno, torej na državne stroške. A tu je že naredil prvo napako, upajmo, da ne iz škrtosti: s sabo ni peljal vsaj treh računalniških novinarjev. Če bi ga podprli ti, preverjanja po internetu ne bi sploh prišla na vrsto. Naslednja napaka je bil izbor tekmovanja. Računalnikarji se pač spoznajo na svetovni splet in znajo na njem kaj najti. Gotovo se jim bo zapičilo v oko, kako je nenadoma nek anonimus boljši od njih, pa bodo preverili. Bolje bi bilo, če bi Rogelj izbral kako bolj kulturniško tekmovanje, recimo svetovno prvenstvo v tuva petju ali v ljudskih plesih na eni nogi. Skratka, Rogelj je hotel biti razkrinkan in vse je počel v ta namen. Zadostovalo bi, če bi bil tiho in na šolsko ministrstvo prinesel lažno potrdilo o zmagi, pa bi fascikel romal v predal. Nihče ga ne bi mogel izkoristiti niti za politična obračunavanja, saj so denar dajali ministri različnih strank. Očitno je Rogelj raje na naslovnicah večkrat, kot enkrat samkrat.
Kaj sedaj? Kar se potovanj kulturnikov tiče: so prireditve, kjer nas zares hočejo in nam to tudi plačajo. In one druge, kjer mi, kot država, zares hočemo in moramo biti, pa bomo zato tudi plačali. Vse vmes pa je kulturniški turizem. Oboževanje Skaggsa ima pridih hlapčevstva – če pri nas nimamo vsaj sto boljših nategovalcev medijev, potem se lahko kar samoukinemo. Upajmo, da se bo Mišo Alkalaj naučil izbirati prijatelje malo selektivneje; mogoče pa bo poskrbel za zadnji udarec: šarmantno se bo zarežal in potegnil na mizo dokaze, da Skaggs sploh ne obstaja, marveč si ga je on izmislil že davno. Kaj pa z Rogljem? Državi predlagam, da naj ravna po ustaljenem postopku, kot bi bil Matjaž pač še en slovenski kulturnik. Ko se vrne, ga morajo sprejeti na ministrstvu ob kozarčku šampanjca in bobi palčkah, ob letu pa mora nujno dobiti Prešernovo nagrado. Če ne za življenjsko delo, ker je še mlad in od njega še mnogo pričakujemo, pa nagrado Prešernovega sklada zagotovo. Čestitam!
