Objavljeno v Delu, rubrika Reportaže, 24. aprila 2001
Včasih je za spremembo dobro posvetiti nekaj pisanja tipično slovenskim posebnostim; torej tistim, ki nas naredijo drugačne, nas torej konstituirajo kot narod. Ena od teh je čisto poseben odnos do nagrad.
Prvič sem se ga zavedel že skoraj pred dobrim desetletjem, ko sva z režiserjem dobivala neko evropsko nagrado za film. Pred odhodom na letalo nama je predsednik žirije in zaželel srečno pot in še dodal, jasno, mudi se vama, ko vaju pa čaka toliko ponudb. Z rojakom – režiserjem sva se le spogledala, češ, kakšen tepec! Kje so pa tega našli? Obema je bilo jasno, da naju ponudbe ne čakajo, nasprotno, gristi in praskati se bova morala za posel. Kar se mene tiče, res – za tistega producenta nisem delal nikoli več. Poznam primere iz igralskega življenja, ko je prejeta nagrada odličnega renomeja pomenila takorekoč poklicni izgon. Še bolj živo pa se mi je poseben slovenski odnos do nagrad obudil na zadnjem portoroškem filmskem festivalu, ko je gospa žena nekega filmskega sodelavca trepetala pred razglasitvijo žirije, joj, samo nagrade mu ne dajte! Kajti, on od tega dela živi. Ko jo je dobil prejšnjikrat, so dve leti stradali.
No, najprej razložimo zadnji del stavka. Nagrade s kulturnega področja namreč povečini sodijo v kategorijo, strokovno imenovano kategorija STR. Kratica pride iz malce predolgega opisnega izraza Stisk Tople Roke. Skratka, ni financ. Dobite torej STR nagrado, odvzamejo vam delo in ne preostane vam drugega kot stradež in žejež.
Sedaj pa se lahko vprašamo, čemu? Odkod ta poseben odnos našega naroda do nagrad in nagrajencev? Posvetilo se mi je šele pred nedavnim, ko sem se zgolj službeno znašel na sprejemu za slovenske bogataše. V prostoru je bilo precej več kot sto ljudi in poznal nisem niti enega, niti na videz ne, čeprav se je večina poznala med sabo. Na srečo ni nihče poznal niti mene in lahko sem se mirno basal za obloženo mizo. Zdaj pa vas vabim na kak sprejem za najbolj slavne Slovence. Vse boste poznali, no, vsaj na videz, in dosti jih bo poznalo vas. Do obložene mize pa itak ne boste mogli, ker bo zasedena s trojnimi obroči požeruhov. In tu leži ključ do rešitve problema.
Slovenija je namreč država, v kateri je veznik “in” narobe uporabljen. Mislim na izraz “slava in bogastvo”. Pravilno bi bilo “slava ali bogastvo”. Smo v državi, kjer se slava in bogastvo skoraj praviloma izključujeta. Na banketu slavnih se bodo drenjali za mizo, ker so vsi na nekakšnih plačah in honorarjih, pa siromaki komaj zberejo za stanarino in jim za prehrano ne ostane dosti. Zato jih je užitek pogledati na mnogih fotografijah, ker so vitki, postavni in privlačni. Večina slovenskih bogatašev je brezimnih, vsaj kar se neprestanega fotografiranja tiče; videti so lahko kakor želijo in oblečejo kar hočejo. Imajo denar in mir zasebnosti. Pomislite: povsod po svetu blaži tegobe slave ravno denar, pri nas pa je slava kar sama sebi namen in jo torej naši slavneži uživajo nerazblaženo. Ni čudno, da se jim kdaj zavrti.
Bogat je pri nas torej tisti, ki ni v medijih; ti so napolnjeni s siromaki. Vzemimo čisto izmišljen primer s kulturniškega področja: nekdo bo dobil državno dotacijo in lahko izbira med dvema skrajnostma: naredil bo hitro skrpucalo in denar prelil v svoj žep ali pa ga bo vložil v svoje delo. V prvem primeru za delo ne bo nihče slišal in ne zvedel. Potonilo bo v morju pozabe. Za drugo delo se bo razvedelo in bo nagrajeno. Naš avtor bo stopil na oder in dobil STR nagrado. Z njo bo dokazal, da sodi med zgube, luzerje in kar je še podobnih zaničljivih izrazov za ljudi, ki ne znajo s financami. Kajti, z nagrado je priznal, da je tako bedast, da denar vlaga v nekaj povsem neprofitnega, namesto da bi poskrbel za svojo rit. Takemu človeku ne gre zaupati in je vreden vsega prezira. Zato ga ne bomo poklicali vsaj nekaj let, pa še potem le toliko, da preverimo, če ga ni že srečala pamet.
