Slovenska negativna selekcija: Vsi enaki, vsi v čredi

Objavljeno v Sobotni prilogi, 5. junija 2010

Če bi moral našteti tisto, kar Slovenijo najbolj tlači v godljo, bi poleg nerazumevanje koncepta pravne države najvišje uvrstil negativno selekcijo, s katero zatiramo in preganjamo sposobne ter podpiramo kilave. Poglejmo pobliže, kako jo prakticiramo.

Naj začnem z osebno prigodo. Točno se spomnim trenutka in oseb v njem: pred skoraj dvema desetletjema je film Operacija Cartier dobil evropsko nagrado, z režiserjem Miranom Zupaničem sva jo prevzela. Poslavljava se od podeljevalca, enega od šefov angleškega BBC-ja, ki reče: »Zdaj pa hitro domov, vaju že čakajo novi projekti!« Z Miranom se spogledava in komaj zadrživa smeh. Češ, kaj kvasi ta tip! Podeljevalec zbegan. Droben trenutek, ki takoj izgine v rokovanju. Hkrati tako značilen: trk različnih kultur, osnovnih programiranj, ki se v človeku izvedejo predvsem do petega leta starosti in zaradi tega postanejo tako običajna, da jih niti ne opazimo, ko upravljajo naša življenja. Anglež prepričan, da zmagovalca morajo čakati novi filmi, slovenskima avtorjema jasno, da sta oplela. Kakšna razlika med pogledi na svet! In res: RTV nikoli več ni posnela kakega mojega scenarija. Nekaj let kasneje me je na cesti srečal eden od RTV odgovornih in mi pojasnil: »Gospod Mazzini, vi ste že s prvim scenarijem dokazali, da ste sposobni. Mi pa moramo dati priložnosti tudi drugim! Smo pač le javna ustanova, veste.« 

Zgodba, iz katere poberimo okostje in si ga zapomnimo: Najprej:

1. uspeh, ki mu sledi
2. kazen, podprta z
3. dobrodelno razlago.

Takole je v intervjuju povedal Vinko V. Dolenc, svetovno znani nevrokirurg, na vprašanje, kako so doma reagirali na njegov uspeh: »(vzdih) Seveda nisem mogel pričakovati, da se bo zaradi mojega statusa v svetu nevrokirurgije vsa Slovenija ponašala s tem, saj ima država dovolj drugih problemov. A včasih sem imel občutek, da nekatere moj status v tujini moti.[…] kljub priznanju v svetu smo bili nevrokirurgi v UKC postavljeni v vrsto kot vsi drugi.«

Ali pa Kostja Gatnik o svojem delu na področju reklam: »A dogajalo se je naslednje: sodeloval sem z agencijo, ki je bila nekajkrat najboljša agencija. A takrat, ko so dobili največ priznanj v Portorožu, so izgubili največ klientov. Posle so začeli izgubljati iz popolnoma nerazumljivih in neracionalnih razlogov, z njimi pa tudi jaz.«

Področje torej ni važno. Umetnost, nevrologija, reklame, vedno uspehu sledi kazen, pa dobrodelna razlaga, češ, postavite se v isto vrsto kot vsi drugi, saj smo enaki, mar ne?

Prekletstvo uspeha je pri nas splošno znano. Pred leti sem šel gledat zaključno podelitev nagrad na slovenskem filmskem festivalu in zraven mene gospa, ki se živčno preseda, lomi prste in potem še začne šepetati: »Samo, da ne bo dobil! Prosim, ne, ne!« Ko je opazila, da jo čudno gledam, mi je pojasnila: »Veste, za moža navijam.« Jaz, naivno: »Sta skregana?« Ona, presenečeno: »Ne, seveda ne, ampak, ko je prejšnjikrat dobil nagrado, je za nekaj let ostal brez dela!«

Si predstavljate podelitev oskarjev s takim osnovnim programiranjem? Dobitnik pogoltne debel cmok, se postavi na tresoča kolena, klecne, joka: »Jaz, zakaj jaz? Mlad sem še, sposoben, rad bi delal, zakaj mene, o, zakaj?« Nakar ga varnostniki s silo odvlečejo na oder, da vzame nagrado in se obsodi na prekletstvo. Sam si je kriv, kaj pa je naredil nekaj izstopajočega.

Debel prasec iz savane

Od tiste podelitve dalje sem na pojav pozoren, imenoval sem ga negativna selekcija in mislil sem, da je to nekaj našega, posebnega, kar v antropološki teoriji še ni bilo obdelanega – spet naivno, res! – dokler nisem med študijem naletel na opis naslednjega poskusa: v afriški savani živi pleme, katerega lovci se vsak dan odpravijo iz vasi in ko se popoldne vrnejo, si celotno pleme razdeli ulov. V skupni lonec pade največ kakšen zajec, torej so obedi bolj mizerni. V teoriji bi se morali vsakega izstopajočega ulova veseliti. Raziskovalci so se zmenili z enim od lovcev, ga pričakali v samoti ter mu izročili debelega prašiča. Ko so se ostali moški vračali s tistimi ubogimi zajčki, je naš junak komaj vlekel za seboj gmoto mesa. Vaščani so ga sprejeli z zmerljivkami in norčevanjem. Kar jih ni motilo pri obedu. Cedilo se jim je po bradah, hkrati pa so junaka stigmatizirali in izločili. Na tem mestu sem nehal brati in veselo poskočil: saj to so Slovenci! Nismo sami, v savani imamo brate!

Pa še precej jih je po svetu. V antropologiji se imenujejo »reverse control« družbe (obratna kontrola; a bom še naprej uporabljal izraz negativna selekcija). V človeški naravi je, da se vedno razvrstimo v hierarhijo. Načeloma bo torej v skupini nekdo postal alfa (moški ali ženska), kar se ponekod zares zgodi, drugje pa ne. Antropologi so dolgo mislili, da so nekatere družbe pač manj hierarhične. Christopher Boehm je precej let preživel na terenu in ugotovil nekaj drugega. Razvrsti se vsaka družba, a nekatere ustvarijo koalicijo šibkih, ki tlači alfe, da ne pridejo do izraza. V skupini torej sposoben posameznik dvigne glavo, šibki se spogledajo in – pof! – ga družno čofnejo po betici. S tem ohranjajo navidezno enakost, kar psihološko ustreza večini. Kajti, od tega, da nekdo ni alfa, bolj boli samo, če to postane njegov bližnji. Za nastanek družbe enakih pa mora biti izpolnjenih nekaj pogojev: idealni so majhni narodi pod tujo oblastjo, po možnosti komunistično. Komunizem v praksi ni drugega kot negativna selekcija, spremenjena v ideologijo. Majhnim narodom pod tujo oblastjo tovrstna selekcija pomaga pri preživetju: vsak alfa bi postal prej ali slej tako močan, da bi se spopadel z okupatorjem, kar bi se lahko tragično končalo. Bolje, da smo vsi ena sama poslušna gmota, ki zvesto izpolnjuje ukaze.

Povejmo še tole: med družbami, v katerih je živel Christopher Boehm, so tudi Črnogorci in Srbi v Krajini. Ah, za malo nas je zgrešil, lahko bi bili v svetovnih učbenikih!

Solidarnost do zadnjega

Narod z negativno selekcijo si najbolje predstavljamo kot čredo bivolov, stisnjeni v kup, hrbet ob hrbtu, enakost, ki se pase sredi travnika. Iz črede se odcepijo telesa samo v dveh primerih: norosti in nesreče. Za prve je jasno, da gre za nepremišljence, ki izzivajo usodo in slabo vplivajo na ostale. Karkoli se jim zgodi, prav jim je. Drugim pa moramo pomagati.

Slovenci ne ločimo socialnega čuta od negativne dominance. Takole je rekel Marko Kranjec, guverner Banke Slovenije o vlaganju davkoplačevalskega denarja: »Izkušnje iz preteklosti kažejo, da najraje kreditiramo neozdravljive bolnike, od Tama in Mure naprej«. Dušan Semolič ne zamudi priložnosti za besedo, da ne bi omenjal zgaranih delavcev za tekočim trakom, pri čemer nikoli ne pove, koliko jih sploh še obstaja. Če bi jim zares hoteli pomagati, potem bi morali podpreti inovativna podjetja, in tako skrbeti za socialo. Da pa želimo kot normative slovenske črede postaviti neizobraženega garača za strojem, ni drugega kot negativna selekcija. Tovrstna čreda lahko stane kompaktna le, če se prilagodi najmanj sposobnim članom. Sami dobro veste, kako je bil tak postopek videti v šoli: če se učitelj posveti največjemu trdobučnežu, se cel razred najprej zabava, nato zaspi, nič pa se ne nauči. Kot se je čudil Danilo Zavrtanik, vodja rektorske konference: »Ne razumem, zakaj se sindikat temu upira. Ne poznam nobenega sindikata na svetu, ki bi se boril za uravnilovko oziroma za nižje plače dobrih delavcev«. Naivnež – višja plača za sposobne? Halo!

Še enkrat, da bo jasno: zagovarjam socialno družbo, ne pa negativne selekcije! V Sloveniji očitno nihče ne loči prvega od drugega. Zgaranim delavcem za strojem je treba socialno pomagati, ne pa standarde postaviti tako, da se moramo vsi ravnati po njih. Poglejte primer študija: pri nas študira 80% generacije. Edini način za tako množičnost je znižanje kriterijev. Spustili smo akademske standarde le zato, da bo čreda ostala skupaj, kajti Slovenci vse počnemo kolektivno. Lastno stanovanje jih ima 90% – torej se gremo za tri desetletja krvavo zakreditirati, samo, da ne bi padli iz množice. Običajen je avto višjega srednjega razreda – jedli bomo pajkove mreže, če bo treba, a parkiran bo pred našo hišo! In tako dalje v nedogled.

Dobra stran skrbi za tiste, ki so izpadli iz množice, pa je v tem, da – na srečo – včasih celo zadane: vedno se odzovemo pomoči potrebnim v potresu, poplavi, itd.

Heroj v ekonomskem razredu

Nekateri poklici preprosto morajo stopiti iz povprečja, drugače ne obstajajo. S tem padejo v kategorijo norcev in čudakov. Umetniki, recimo, medtem ko »umetniki« lahko varno in od črede obilno podprto pleteničijo sredi njih. Pri vrhunskih športnikih pa ni dvoma: če ne izstopi celo v svetovnem merilu, ga ni.

Poglejmo kratko kronologijo zvezdniških trenutkov slovenskega športa v zadnjem času: Primož Kozmus postane svetovni prvak, slovenstvo znori! Čast, slava, ponos! Njegova zmaga je tudi naša zmaga! Primož Kozmus omeni plačilo. Kaj?!?!?! Silen bes se zlije nanj, zmerljivke. Tip hoče zapravljati naš davkoplačevalski denar! Mi pa smo tako zelo varčni, vsak cent gre v pravo smer.

Tomaž Humar obtiči Himalaji in nekaj dni slovenski forumi divjajo od zmerljivk in vpitja: »Smrt! Smrt!«, ker mi pa davkoplačevalskega denarja ne damo. Kdor je spremljal tisto zmerjanje tisočev, je bil po nekaj dneh bled kot stena. Spomnim se administratorja, ki je moral vse to brati in na koncu že ni vedel, ali naj pred službo bruha ali zajtrkuje. Ko so našli Humarjevo truplo, očitno davkoplačevalski denar ni bil več v nevarnosti in po forumih so zacvetele rožice in hvalospevi.

Petra Majdič tekmuje s polomljenimi rebri, nazadnje še poškodovana pljuča, a vseeno zmagovalne stopničke. Hvalnice in državne medalje od vsepovsod. Nakar Petra Majdič omeni, da bi domov letela v poslovnem razredu, ker polomljena težko sedi med ozkimi vrstami ekonomskega oddelka. Na forumu takoj krenejo: kaj, za naš davkoplačevalski denar?!?! Ljudstvo začenja noreti, pomiri ga šele novica, da je naša junakinja razliko doplačala iz lastnega žepa.

Če samovoljno izstopite iz črede, niste več njen član. Za vas ni pomoči, sami boste vlekli tistega debelega prasca iz savane, deležni zmerljivk, z veseljem pa ga bomo pomalicali.

Raje davkoplačevalska milijarda kot cent

Naša opravičila za slab izbor so vedno socialna – seveda mora RTV dati priložnost tudi drugim. Še več: manj sposoben je, več možnosti ima. Ker pomagamo skupnosti, je seveda primerno, da posežemo po skupnem denarju.

Slovenec zapravlja davkoplačevalski denar za negativno selekcijo, svojega pa zato, da ne bi bil izločen iz črede. Če bi davkoplačevalski denar dobro naložil, bi gmota razpadla in lahko bi ostal sam. Naj gre raje denar v maloro, le da smo skupaj.

Pri nas davkoplačevalski drobiž izginja s krikom, milijarde pa z medlim vzdihom ali celo v tišini. Kot smo iz primerov videli, je za tiste, ki so izstopili iz množice z dosežkom, škoda vsakega davkoplačevalskega centa, za pomoč tistim, ki jim smatramo za naše, torej pripadnike črede, pa ni ovir v višini zneskov. Vsak Slovenec je že sezidal vsaj en vikend, če ne hiše, in se ima za gradbinca. Ko smo zvedeli, da so gradbeniki nategnili državno blagajno samo pri avtocestah za kake tri milijarde evrov, je na forumih vladal mir, pospremljen s komentarji v slogu: »ja, kaj moremo, tak mamo«. Itd. Samo, da niso bili umetniki, športniki, kirurgi, izumitelji, …

Tudi elektriko imamo vsi doma in se nanjo spoznamo. Gradnja šestega bloka TE Šoštanj je par milijard evrov vreden projekt. Pogajanja o nakupu opreme so tekla z angleškim podjetjem, na naši strani šef dr. Jože Zagožen. Ne dvomim, da so bila pogajanja trda, a uspešna. Res pa je, da smo lahko v časopisu prebrali, da dr. Zagožen ne zna angleško. In zdaj se vprašam, kako so ta pogajanja potekala, pa branje debele pogodbe? In si predstavljam s pisateljsko domišljijo: »Jože, pred vrati so neki Angleži. Pojdi pogledat, po kaj so prišli.« Jože gre in ko se vrne, ga vprašajo: »Kaj so hoteli?« »Nič, nič,« reče dr. Zagožen, »samo nekaj sem moral podpisati.«

Preprečevanje uspešnosti

Izločanja, zaničevanje, omalovaževanje in podobno so sankcije, ki doletijo izstopajoče po storjenem dejanju. Imamo pa tudi preventiven ukrep, ki čudovito deluje. A o njem malo zgodovine: stanje gmote pod tujo oblastjo je fevdalno stanje. Vsi enaki, vsi okopavamo na polju. Diferenciacija in individualizacija se je začela z industrijsko revolucijo, v sodobnem času pa je za uspešno državo nujna. Novosti, ideje, patenti so množici nasprotni, vedno se tepejo z ustaljenostjo, zato je Slovenija seveda z njimi slabo založena. Nekatere države prehoda iz fevdalne ureditve niso opravile, recimo jug Italije, Španija, Grčija, Irska (kar se večinoma prekriva z veliko dominanco največjega srednjeveškega podjetja, Cerkve, danes pa s kratico PIIGS) in tudi ne Slovenija, kot zakotni del avstrijskega imperija.

Vzemite v roke statistike po stoletjih – z vsakim od takrat, ko bi morali Slovenci opraviti individualizacijo, je sorazmerno rasla poraba alkohola, ki je danes najvišja!

Alkoholizem je najboljše jamstvo enakosti. Dajmo ga že mladini, da bo ostala v varni množici. Ste opazili, kako se je razvila prava državna in paradržavna industrija, ki ne skrbi drugega kot za opijanje mladine? Uspešno: po raziskavi svetovne zdravstvene agencije (WHO) smo v študentski kategoriji prvi pijanci na svetu! Kako sladek in enostaven način za enakost: nek mladenič ali mladenka dvigne glavo, dobil je idejo – pa takoj celotna družba reče, ah, boš o tem kasneje, daj spij kozarec. Dva, tri, … In ni več ideje. Človek je zagotovo naš. V določeni starosti se preprosto morate odločiti, če boste v množici čvekali po bifejih do smrti, ali pa stopili na lastne noge in se sami podali na pot.

Tako je slovenska družba prepredena z izgovori za alkoholizem, samimi načini zatreti različnost že v kali.

Kadrovanje kot socialna pomoč

Negativna selekcija mora ustrezati večini, drugače ne bi obstala. Ker nimamo več okupatorja, bi se je lahko znebili takoj po osamosvojitvi, a se je nočemo iz večih razlogov. Prvi je udobnost. Življenje za nadpovprečne ljudi, ki svojo nadpovprečnost skrivajo, je v taki družbi lagodno. Pogovarjal sem se s Slovenci, ki so šli v tujino delat kariero, pa so se vrnili še sredi plodnega obdobja. Vsi so dolgo okolišili, nato pa priznali, da se jim ni ljubilo več 100% truditi. Doma lahko mirno delajo z delčkom moči in nič jim ne manjka. Tudi tisti, ki se celo delovno dobo borijo v tujini, pridejo pokojnino z veseljem uživat domov (in še čreda jih sprejme, ker so funkcijsko že odpisani). Če so družbeni standardi truda postavljeni zelo nizko, potem je takih zadovoljnih veliko. In nikakor si ne želijo spremembe.

Drug razlog je kadrovski. Pri nas lahko mirno rečete, od jutri bo direktor oseba X, ker je do sedaj zafurala že deset podjetij in rabi še eno možnost. S »socialnim čutom«, »pravičnostjo« in kar je še naših izrazov za negativno selekcijo, lahko upravičite kadrovanje najbolj čudnih pojav in odbitkov. Dajmo jih pripustiti h koritu, naj se napijejo in najedo, pa še za seboj naj vzamejo. Negativna selekcija je najboljši izgovor za kadrovanje sorodnikov, znancev, partnerjev, skratka, naših.

Pred osamosvojitvijo smo lahko za kadrovanje krivili okupatorja (Beograd nas hoče uničiti!), zadnjih dvajset let pa okupatorja ni in resnica nas je navdala z utrujenostjo. Če ste kdaj igrali košarko ali podoben šport, potem poznate občutek: zgarani ste, znoj šprica, trener najavi zamenjavo in vidite, kako na teren prihaja vaš kolega, o katerem imate visoko mnenje. S podvojenimi močmi se zaženete v boj. Pri nas gledamo, kako trener (država) na teren pošilja ljudi, za katere še nihče ni slišal ali pa v karieri nimajo niti enega uspeha. In ugotovite, da je vse zgubljeno, odložite žogo in greste na pivo, da se malce kalibrirate z ljudstvom.

Podobna utrujenost vlada tudi pri sposobnih vodilnih kadrih – trudi se in trudi, gradi firmo, odnose s strankami, uspešen je. Pa recimo, da je imel nekega podrejenega, ki se je izkazal za nesposobnega na parih delovnih mestih, odpustil ga je, nakar – puf! – konkurenčno državno podjetje vzame za šefa točno tega nesposobnega človeka, ki je sedaj hierarhično višje od njega, z večjo plačo za manj dela. Še nekaj imamo vgrajeno že v gene: etični čut. In ob takih primerih je globoko prizadet, kar močno vpliva na motivacijo.

Za tiste, ki bi trdili, da smo Slovenci genski čudež in pač v nas ni želje po hierarhični razvrstitvi, poglejmo primer političnih strank. O, kako so se razvrstile, najbolj možno: v vsaki je alfa, ki potem zbira okoli sebe le ljudi, ki ga ne morejo ogroziti (kar je bistveno gonilo negativne selekcije). Po istih ključih so izbrani tudi bodoči slovenski politiki v podmladkih in študentskih organizacijah.

Če povzamem: ljudstvo se negativne selekcije noče znebiti, ker je udobna. Oblast pa ne zato, ker je dobičkonosna tudi za njene najbolj kilave pripadnike in njih sorodnike. Vsi skupaj pa zato, ker v čredi nihče za nič ni odgovoren.

Josip Broz Tito: »Tovariši, samo večno moramo dobivati kredite, pa bo šlo.« (priznam, priznam, tega ni rekel, a bi moral).

Do zadnjega diha

Na osebnem nivoju je boj proti programiranju za negativno selekcijo teoretično enostaven. Dajmo razčlenit potek:

1. Sosed naredi nekaj posebnega.
2. Napade nas črna zavist.

Ti dve točki sta normalni in povsem človeški. V naslednji točki pa se negativne družbe ločijo od pozitivnih. Zavist nam je prirojena zato, da nam da moč, da bi razmislili, kako bomo soseda prekosili, in ne zato, da bi ugotovili, kako mu bomo polomili noge. Skratka, ko zaznamo zavist, se razumsko usmerimo v možnost lastnega napredka namesto uničevanja drugega.

Na nivoju družbe je neprimerno težje. Resno in precej časa sem sestavljal seznam predlogov. Eden med njimi je bil tudi štipendiranje študija čim več sposobnih v tujini, da se malo navzamejo pozitivne selekcije. Zmenil sem se za pogovor z možakarjem, ki sedi v eni teh komisij, in pričakal me je ves žalosten, zaradi nečesa, kar je moral storiti, kot je uvodoma povedal, nato dodal: »Ravno smo končali izbor. V tujino smo poslali najslabše in najmanj perspektivne.« Res sem večni naivnež, saj sem debelo gledal: »Kako, zakaj?« Upravičeno se je začudil: »Ja, kaj si pa mislite? Če bi poslali sposobne, saj se nam nikoli več ne bi vrnili!«

In to je to. Listek s predlogi sem strgal, šel do WC školjke in ga odplaknil.

Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)

< nazaj

Sorodni članki: Štempljanje Saša Hribarja