Objavljeno v Sobotni prilogi, junija 1997
Prva noč
Slovenija je edina država na svetu, v kateri se točno ve, kaj je visoko umetniška literatura. Povsod drugje obstajajo razne struje, različni pogledi na zadeve, osebne optike, poetike, pristopi; le Slovenija je monolitna brez najmanjše razpoke. Danes si bomo pobliže ogledali, za kakšno ceno se je ta enotnost ohranila, sploh še v teh težkih časih, ko se spreminjajo celo državne meje, kaj šele mnenja.
Druga noč
Pred leti sem za Razglede pisal kolumne in v eni sem poskusil ugotoviti, kakšen mora biti roman, da ga bodo slovenski kritiki takoj prepoznali kot visoko umetnost in bo postal instant klasika (besedila kolumn so zbrana na mojem Spletnem naslovu). Šel sem prebirat kritiško najbolj hvaljene slovenske romane za kar nekaj let nazaj in ugotovil tri skupne lastnosti:
A) jezik mora biti arhaičen, težak, prenasičen, poln podredij, gostobeseden, da zaduši še maratonca in mora ubog slovenski igralec, ki ga prebira na proslavah, pred vsakim stavkom globoko vdihniti.
B) glavni junak mora biti čim večja šleva, ovca, melanholik brez cilja in volje. Stvari se mu dogajajo, če se česa sam spomni ali kaj pokrene, itak hitro odneha. Opisan mora biti stereotipno, plosko, brez globine in kakršnihkoli kaveljcev ob katere bi se bralec ujel in poistovetil.
C) okolje mora biti čim bolj nedoločeno, iztrgano iz kraja in časa, najbolje močvirje, blato, zanikrne hribovske vasi. Vse tri točke povzemam v pravilo številka ena: mrtvi junak v mrtvem okolju z mrtvim jezikom na ustih.
Tretja noč
Arhetipski visoko umetniški slovenski roman, ki je očitno še danes bog in batina, je bil izdan že leta 1906. Imenuje se Martin Kačur in napisal ga je Ivan Cankar. Ta gospod je bil tista leta aktiven član socialnodemokratske stranke in spisal jim je nekaj političnih pamfletov, slabo zamaskiranih v povesti in romane. Recimo Hlapca Jerneja. Recimo Martina Kačurja, ki v težkem in gostem jeziku (točka A) pride v Blatni dol (točka C) in se tam zapije (točka B).
Fenomenalno je nekaj drugega: največji slovenski literarno teoretski umi tega dela očitno sploh niso brali. Če namreč berete analize slovenskih romanov zadnjih let, napisanih po kopitu Martina Kačurja, kritiki vedno omenjajo vpliv južnoameriškega magičnega realizma, razpršenega junaka francoskega modernega romana in podobno. Dajte no; pa magični realizem in francoski roman! Kačur je naš, kmalu bo tu že stoletje in če so se neki latini spomnili nekaj podobnega, je to njihov problem. Kačur je avtohton.
Četrta noč
Leta 1919 je izšla Visoška kronika, roman nekega drugega politika, liberalnega narodnjaka. Ime mu je bilo Ivan Tavčar in s tem romanom se mu je posrečilo napisati enega redkih slovenskih romanov, kjer na koncu cela sestavljanka sede skupaj brez najmanjšega zatikanja. Kjer je junak orisan v globino in širino in njegova nezmožnost akcije izvira iz psihe, ne pa iz pisateljeve površnosti. Svetovna literatura je na splošno krenila v to smer. Predstavitev zunanjosti je prevzel film, notranjost še vedno zna prikazati le literatura. Zakaj se v Sloveniji model psihološkega romana ni prijel in zakaj je zmagal Cankarjev nabuhli pamfletizem, bo moral povedati kdo drug.
Mogoče je bil Tavčar v napačni stranki.
Zakaj pa je bilo Tavčarjevo delo toliko boljše, pa tudi ne vem, lahko pa ponudim drobno izhodišče za razmišljanje: Tavčar je bil pravnik in župan in ni bil življenjsko odvisen od pisanja; denar je lahko zaslužil tudi drugje. Cankar je moral pisati tisto, kar je hotel brati slovenski del pokajoče avstroogrsko monarhije. Cankar je moral pisati čim več, čim hitreje, čim bolj na kožo, s čim več besedami. Ker je bil od njih plačan.
Peta noč
Že zelo mlad sem ugotovil, zakaj imamo Cankarja in Prešerna. Pred tistimi davnimi leti je namreč Nedeljski dnevnik objavljal nekakšne slikovne sezname parov, ki se kanijo poročiti na kmečki ohceti v Ljubljani. Fotografije so bile zložene druga poleg druge v vrste, ki so napolnile kar dve časopisni strani v vsaki številki. (Leta kasneje, na prvem štopu po Nemčiji, sem ugotovil, da imajo tudi tam podobne plakate. Le da so bili na njih obrazi iz skupine Baader-Meinhof.) Pod srečnimi pari je bilo napisanih nekaj osebnih podatkov in med njimi tudi najljubša pisatelj in pesnik. Pisatelj je bil Cankar, pesnik pa Prešeren. Čeprav sem bil še majhen, mi je bilo kristalno jasno, da ljudje na teh slikah niso brali ne prvega ne drugega. Da sta ti dve imeni nekaj, kar pač moraš odgovoriti na določena vprašanja, nekakšna vljudnost, tako kot “Dober dan” ob vstopu ob prostor. Tako sem doumel, kaj pomeni biti klasik in instinktivno zaznal, da klasiki niso za branje, marveč tako rekoč stvar bontona.
Kmečkih porok, vsaj onih javnih in množičnih, ni več. Danes volijo misice in mistre. Volovske vprege so izginile, komatov in narodnih noš ni nikjer. Vse se blešči, lesketa, diši in blesti, le odgovor o najljubšem pesniku in pisatelju se pri vseh nastopajočih ni spremenil. Prešeren in Cankar.
To, vidite, je največ, kar bi morala dati osnovna šola sleherniku iz področja literature. Če bo šel v srednjo šolo, se bo še kaj naučil. Če bo osnovna šola vsa njegova izobrazba, kaj bi ga trapili z sto imeni in piflanjem poem – na listek naj mu napišejo ime najljubšega pesnika in pisatelja in ko se ju nauči tako do obisti, da zna brez zatikanja in jecljanja odgovoriti njuna imena tudi zbujen sredi noči, potem je literaturo za osnovne šole opravil z odliko. Pa pika.
Ljudje težimo k poenostavljanju. Nekaj najtežjega je vzdrževati splošno razgledanost. Zato vsako področje prej ali slej dobi neko ime, ki mora biti nujno eno samo. To postane javna last, dobesedno fantazma brez vsebine. Plava naokoli kot duh in uporabljajo ga neodvisno od vsebine; še več, pozabili so, da bi to ime kdaj sploh pripadalo konkretnemu človeku. Saj tudi “Lahko noč” pomeni neko čisto konkretno željo, vendar je nihče ne izreče in ne zaželi. To sta le dve besedi, ki ju zahteva bonton.
Področje, ki nima klasika, v zavesti množic dobesedno ne obstaja. Če bi ona davna leta vprašali pare na kmečki ohceti, kdo je vaš najljubši arhitekt, bi mladoporočenci samo debelo gledali. Zato je v teh desetletjih arhitektura ustvarila Plečnika in ga naredila za klasika. Danes zastavite to vprašanje misici ali mistru, pa boste takoj dobili pravi odgovor. Arhitektura se je postavila na zemljevid ljudske zavesti.
Šesta noč
Če je Cankar torej že dolgo na varnem kot glavni klasik med pisatelji, kako lahko njegov duh še vedno straši po slovenski literaturi? Mar angleško govoreči pesniki še vedno pišejo kot Shakespeare? Ne in ne. Svet se je premaknil in nobena umetnost ni tako minljiva, kot ravno literatura.
Kako je mogoče, da je slovenski umetniški roman ostal na ravni Martina Kačurja in kako je mogoče, da slovenski pisatelji jovo na novo neumorno in vztrajno v nedogled ponovno pišejo tega ubogega Martina? Letošnjo nagrado Kresnik za najboljši roman lanskega leta je dobil gospod Vlado Žabot, ki itak piše kot bi danes pisal Cankar, če bi bil še živ. In star 121 let. Nagrajeni roman je bolj Kačurjast od Martina samega, preverite, če imate pogum.
Sedma noč
Nekaj narobe mora biti s srenjo, ki mrtvega klasika ne pusti pri miru, marveč ga znova in znova poskuša doseči. Pazite, ne predelati, posodobiti, citirati, se odzvati nanj, marveč ga še enkrat napisati. Kot da ne bi bil že napisan! Pa res to počno čisto vsi? Postavil bom smelo trditev: slovenska literatura je v grobem razcepljena na dve liniji: prva sledi Cankarju, druga ne. Sedaj pa prihajamo do še zanimivejšega vprašanja: če sta res dve liniji, kje v javni zavesti je druga, tista necankarijanska?
Osma noč
Alenka Zor – Simoniti.
Deveta noč
Zgodilo se je pred dobrim letom. Brskal sem med knjigami v neki knjigarni, ko mi knjigarničarka pomoli pod roke dokaj tenko knjižico in reče: “Kupite tole! Splača se prebrati!” Ošinil sem platnico, nato zabodeno pogledal žensko pred menoj. Zaničljivo siknil: “Hej, pa saj to je slovenski roman!” Začudeno me je pogledala: “Ja, je, ampak saj ni tisti iz one TV literarne oddaje.” Nič več nisem štekal. Doumela je, da ima opravka s tepcem, zato je pojasnila: “Ta ne bo nikoli gost pri Simonitijevi.”
Šokiran sem odtaval k blagajni in plačal. Ej, med potjo sem se tolažil, da gre za nekakšen beden prodajni trik. Doma sem knjigo prebral na dušek in uvidel, da je imela prodajalka v vsem prav. Ni šlo za trik. Res je bil slovenski roman in res se ga je splačalo prebrati. In res avtor ne bo nikoli gost gospe Alenke Zor – Simoniti.
Jezilo me je.
Grrrrrr!!!!!!!!!!!!!
Pogrizel bi se.
Kako se nisem tega prej sam spomnil?!?!?
Po vsem pisanju o slovenski literaturi ugotovim, da sem vse počel zaman. Saj vsi zainteresirani že vse vedo!
Kupljen roman sem velikokrat posodil. Vsakič natanko po istem receptu. Pomolil sem ga osebi v roke in rekel, ej, preberi tole. Oseba se je zmrdnila, češ, slovenski roman. Mehko sem dodal, da ta pa nikoli ne bo gost Alenke Zor – Simoniti in vsakič – ampak vsakič! – se je v očeh pred menoj zaiskrilo zanimanje in roke so se stegnile po knjigi.
Roman je napisal Zoran Hočevar, naslov pa ima Porkasvet.
Nekdo mi knjige seveda ni vrnil, tako sem moral kupiti še en izvod. Pred novim letom pa še enega, za darilo. Tisto leto sem torej kupil kar tri slovenske leposlovne knjige, je pa res, da vsakič eno in isto.
Porkasvet Zorana Hočevarja seveda ni dobil lanskega Kresnika, še v finale ni prišel. Ko sem med pripravljanjem tega članka poklical avtorja, mi je zatrdil, da ni bil nikoli gost Alenke Zor – Simoniti. Napišimo takole: Zoran Hočevar (0).
Deseta noč
Daleč najmočnejši medij je televizija. Ta ustvarja ljudsko mnenje in polni zrak s stereotipi (ali pa je oboje eno in isto?). Televizijskih postaj je zadnje čase nastalo obilo, a le TV Slovenija ima oddaje, posvečene kulturi. Če malce seštevate ure, boste ugotovili, da je kulturi posvečeno nesorazmerno veliko časa. Konec koncev se za posamezno kulturno področje zanima največ tisoč ljudi, recimo, imajo pa toliko in toliko ur kot žafran dragega TV časa. Da so TV oddaje o kulturi silno nerantabilne, priča že to, da jih nobena komercialna televizija ni uvrstila na svoj spored. Ima jih samo TV Slovenija, kar je tudi prav. Ta itak kasira naročnine, kar pomeni, da mora poskrbeti tudi za nekomercialne in obstranske dejavnosti.
No, pa se zgodi, da recimo istočasno izideta dva nova slovenska romana. Uporabimo kar že omenjeni deli, Hočevarjev Porkasvet in Žabotove Volčje noči, čeprav sta v resnici izšli z daljšim časovnim razmikom. Urednik kulturnih oddaj izbere nekega novinarja, ki bo obdelal prvo knjigo in drugega novinarja za drugo. Silna odgovornost uredniškega dela leži v tem, da mora izbrati novinarja, ki nista ravno v sorodu ali najboljša prijatelja ne prvega ne drugega pisatelja; prav tako pa ne sme izbrati gorečih sovražnikov nikogar od obeh. Skratka, ujeti mora poročevalca, ki bo umirjeno in kolikor je mogoče trezno ocenil obe deli. Na leto pri nas izide kakih 40 romanov in če odštejemo vse mogoče doktor romane in podobno šaro brez pretenzij, jih ne ostane prav veliko. Glede na čas, dodeljen literaturi, bi lahko ocenili vsakega.
Problem pa je v tem, da Kulturna redakcija TV Slovenija nima urednika. Vem, vem, napisan je in tole mi ne boste verjeli, pojma nimam, kdo to trenutno je, a ga prosim, naj mi ne zameri neznanja. Redakcija namreč nima urednika v pravem smislu in ga tudi zadnjih ne vem koliko let ni imela. Kaj se je zgodilo? Vsak novinar je pograbil svoje področje in ga obvladuje sam. Še več, vsakemu so dali celo svojo oddajo. Alenka Zor – Simoniti tako ocenjuje literaturo, Darja Korez – Korenčan klasično glasbo in tako dalje. Urednikovo delo pri tako razdeljenih kartah je nevredno svojega imena. Ko urednik vidi, da sta izšla dva nova romana, jih izroči Alenki Zor – Simoniti, ker pač to sodi v njeno področje. Ko izideta dve klasični cedejki, jih izroči Darji Korez – Korenčan. Skratka, tisto, kar v kulturni redakciji imenujejo urednik, se drugje imenuje dispečer. V manjših firmah pa to nalogo opravlja hišnik.
Alenka Zor – Simoniti tako dobi oba romana. Hočevarja vrže v predal, Žabota pa povabi v studio, če ne njega osebno, pa nekaj – vedno istih – kritikov, ki na dolgo in široko razpredajo o tem pomembnem delu.
Edino, kar je v moči urednika, ki se novinarjem boji zameriti, so nekakšne mašilne oddaje. Če vidi, da se neki knjigi godi huda krivica in je zadosti pogumen, lahko porine kratko novičko v kako pomožno kulturno oddajo, ki ni od nikogar in kjer se avtorji menjajo po Titovem ključu kolektivnega naslednika.
Enajsta noč
Ste kdaj gledali oddajo Alenke Zor – Simoniti in ste imeli občutek, da vsi gostje govorijo na dolgo in široko, predvsem pa enako? Kot bi poslušali eno in isto osebo? Za povrh, nikjer ne morete zaslediti kakih navzkrižij, disonanc. Gospa voditeljica vpraša, pisatelj ali kritik odgovori izjemno na dolgo, omenja “duhovno bitnost”, “paradigmo postmodernizma” in tako dalje, nobenega presenečenja.
Ne pogovarjam se prav z veliko slovenskimi pisatelji, a kadar govorim z, recimo Branetom Gradišnikom, ne morem pustiti možgan na pašo. Iskriv in peklensko hiter sogovornik je. Zna presenetiti, včasih tudi za ceno paradoksa. Pa recimo Andrej Morovič, kakšne debate sva imela v Berlinu! Porečete, nekaj drugega je osebni pogovor od televizijskega pogovora. Porečem: z nekaterimi rednimi gosti Alenke Zor – Simoniti sem imel priliko govoriti osebno in povem vam, ni razlike.
Dobro, pa vprašajmo Braneta, ki je samo lansko leto izdal dve knjigi, kolikokrat je bil gost Alenke Zor – Simoniti? Nikoli. Zapišimo: Brane Gradišnik (0). Dobro, pa Andrej Moroviča? Tudi nikoli? Pa koliko knjig je Andrej izdal? Šest, sedem? Po vseh kriterijih je eden najmočnejših pisateljev generacije. Evo, črno na belem: Andrej Morovič (0).
Neverjetno. Branetova Leta sedmih skomin krožijo od rok do rok, kot je lansko leto krožila knjiga Zorana Hočevarja (0). Oni dan gledam na POP TV pogovor z gospodom Milanom Kučanom, ki je na vprašanje o tem, kaj je prebral nazadnje, omenil Branetovo knjigo Irska. Bere ga predsednik države, velja za enega najboljših slovenskih pisateljev, novinarka edine literarne oddaje pa ga ignorira že vsa leta? Hej?!?!?
A tudi Braneta lahko vidite na televiziji – kot gosta drugega uredništva, zabavnih oddaj. Tudi Andrej Morovič je oni dan na posnetku POP TV žagal računalnik in še kakšno duhovito rekel zraven. Ta že ne bo nikoli gost Alenke Zor – Simoniti. Ne iz ljubezni do računalnikov, marveč zaradi tega, ker Andrej očitno ni sposoben desetminutnega govora, v katerem ne bi povedal ničesar.
Pravilo številka 2: slovenski pisatelji se delijo na one, ki spadajo pod kulturno uredništvo in one, ki spadajo pod razvedrilni program.
Vsak, katerega delo je zadnja leta krožilo od rok do rok, od bralca do bralca, je obsojen na izgon. Poskusim se spomniti avtorjev, jih najti, poklicati, vprašati. Pred Hočevarjem (0) smo brali Šinigoja (0), pred tem Pušavca (0), pred tem Hudeja, katerega junak je res malo pasiven in brezvoljen (točka B pravila 1) in si je zato avtor prislužil uvrstitev vsaj v paketno predstavitev generacije. Lepo.
Kaj pa kvalitetni avtorji, ki se jih drži žanrska oznaka? Vprašajmo Kuščerja (0) ali pa celo Kastelica, katerega strip album Afera JBTZ si gladko zasluži Kresnika za lansko leto? Avtor strip albuma v katerikoli kulturni oddaji, dajte no! Torej, Kastelic (0). Je pa avtor v telefonskem pogovoru pripomnil, da so ga povabili v neko oddajo o lokalnih čudakih. Cool.
Vam ta imena ne zvenijo znano? Seveda ne, saj vas neprestano ne zrejo z zaslonov.
Dvanajsta noč
V čem je trik Alenke Zor – Simoniti? Njene oddaje so tako brez trenj ravno zaradi tega, ker drugačne literature sploh ne spusti noter. Gostje so samo oni, ki enako mislijo, kaj bi se torej kregali? Ste kdaj doživeli, da bi kakega avtorja pogledala v oči in rekla: oprostite, vaše delo je zadnje sranje in zdite se mi obupen pisatelj, a storila bom vse, da boste lahko izrazili svoje stališče.
Pa kaj, poročete? Ima gospa pač rada določen tip literature, evo, četudi tega Martina Kačurja, pa kaj? Pa nič. Če bi bila to privatna televizija, ne bi imel pripombe. Nekdo je vložil denar, postavil uredniško politiko in novinarji delajo po svojih najboljših močeh. Tu pa govorimo o nacionalni televiziji, ki naj bi predstavljala vse segmente naroda in če smo pri literaturi, tudi vse obstoječe struje. Pa dobimo za denar davkoplačevalcev le privaten okus neke gospe. Komur ni kaj všeč, itak nima kam iti.
Kako lahko taka oddaja sploh obstaja? Si predstavljate TV dnevnik, ki bi bil edini vir novic za celo državo in bi neprestano trobil v prid eni sami stranki? Ja? Zveni znano? Seveda, še obstajajo države s takim dnevnikom. No, a ljudstvo prej ali slej vdre na cesto in napade Bastillo. Zaradi kulturnih oddaj pa nihče ne bo šel na cesto. Tematika pač zanima izjemno ozek krog ljudi, ki so vsi še razdeljeni na ločene predalčke.
Trinajsta noč
Teden pred podelitvijo nagrade Kresnik sem šel v lokalno knjižnico in položil na mizo seznam petih finalistov. Knjižničarka je vstala, šla brskat, se vrnila s knjigami in jih TUP-TUP-TUP-TUP zložila na mizo. “Oprostite,” sem rekel, “zakaj pa TUP-TUP-TUP-TUP? Zakaj ne TUP-TUP-TUP-TUP-TUP?” Je pač manjkala peta knjiga. Knjižničarka me je debelo pogledala: “Ja,” je rekla, “to je pa Möderndorfer, ta se pa bere.”
Prosim, pazite na tole: “ta se pa bere.” Še bolj pa pazite na začuden pogled knjižničarke. Spet človek, ki ima neposreden stik z bralci in mu je vse jasno. Jasno, da se pisatelji delijo na one, ki se berejo in one, ki zbirajo prah.
Tako sem šel Möderndorferja kupit v knjigarno.
Očitno je ob množici knjig, ki jih kupim vsako leto, vmes vsakič točno en slovenski roman.
Ko smo ravno pri gospodu Möderndorferju, povprašajmo ga, kolikokrat je bil s svojimi številnimi knjigarni gost Alenke Zor – Simoniti? Nikoli. Prvič šele s to knjigo, ki je prišla v finale Kresnika in s tem avtomatično v predstavitev.
Bodite pozorni na nekaj drugega. Teden pred podelitvijo osrednje literarne nagrade, ki je za naše razmere tudi finančno zelo v redu, sem lahko v knjižnici dobil vse romane, razen onega, “ki se bere.” Vprašal sem, koliko izvodov imajo. Po enega od vsakega romana. In koliko je vpisanih članov? 3979. Tako, skoraj štiri tisoč članskih izkaznic. In ker se v našem knjižničnem sistemu plača le članarina na člansko izkaznico, ne pa na vsako knjigo posebej, za povrh pa smo še na Gorenjskem, lahko mirno sklepamo, da gre za družinske izkaznice. Eno uporabljata vsaj dva človeka. Dobro – imamo osem tisoč potencialnih bralcev za en sam izvod finalistov za najboljši roman leta. In nihče noče niti tega izvoda! Pomislite. Niti enega človeka ne zanima, o čem pišejo ostali štirje avtorji, za Möderndorferja, “ki se bere” pa se moraš vpisati na čakalni listek? Pri vseh urah TV programa, namenjenih slovenski literaturi! Na najmočnejšem mediju, ki neti revolucije in spreminja svet! Pri nas pa ne more v knjižnico spraviti niti enega samega ubogega bralca!
V Ameriki založniki govorijo o “učinku Oprah” kot eni najlepših stvari, kar se jim je zgodila. Kadarkoli TV voditeljica Oprah v svoji oddaji posveti nekaj minut hvali določene knjige, se njena prodaja poveča tudi za desetkrat. Pri nas pa imamo tako rekoč “učinek anti-Oprah”, ko TV voditeljica porabi precej več časa in hvale zato, da bralec ve, česa se mora izogibati.
Štirinajsta noč
Branja finalistov pred podelitvijo sem se lotil zategadelj, ker me je zanimalo, katera struja bo zmagala v žiriji. Romani so namreč glede na definicijo slovenskega Umetniškega romana razdeljeni takole: Möderndorfer – Kalčič (najbolj proč), Hudeček (sredina), Merc – Žabot (Cankarja).
Nič se ne bom delal učenega, marveč povem jasno in glasno: med petimi romani sem v celoti in do konca prebral samo Möderndorferja. Dolžnost gor ali dol, trpeti muk pa tudi nočem. O Möderndorferjevem romanu ne bi govoril, ker “se bere” in ga boste prebrali (ali pa ste ga že) tudi sami. Kalčičevo delo je prijetno šokantno za vse one, ki smo kdaj brali in ljubili Danila Harmsa. Knjiga je tako rekoč kloniran Harms. Res, od zapletov, komičnega absurda, junakov, lokacij, celo imena so ruska. Je pa res, da Harms ni nikoli napisal dolgega besedila in njegov štos na dolge proge tako zvodeni, da sem odnehal na tri četrt. Od Hudečka nisem pričakoval ne vem česa, a me je hkrati potrdil in presenetil. Vmes so krasne strani, ki sem jih prebral z užitkom, potem pa pade precej več strani nepotrebnega gostobesedja, ko beseda tlači besedo (točka A pravila 1); nakar se obrat ponovi. Tipično selektivno branje, ko mora bralec včasih obrniti kar šop strani. Merc je novinec, a je dobro zapopadel pot do Umetnosti. Na začetku opiše žensko povsem brez volje, ki pasivno sprejema posiljevanje (točka B), nato krene na opis lokacije in že so tu močvare s čudnimi vonjavami in čudnimi živalmi (točka C), opisane v visoko donečem jeziku (točka A), dovolj, da sem odnehal z branjem. Kar velja vse tudi za Žabotov roman; za zgradbo in branje.
Kot smo lahko brali v poročilu s podelitve, je za las zmagala trda cankarijanska linija pred srednjo. Drugačna avtorja drugačne literature nista prišla v omembe vreden poštev.
Petnajsta noč
Pozivi Društva pisateljev k posebnemu prazniku, ob katerem bi podarjali knjige, so prav smešni, ker tako zelo zgrešijo bistvo. Saj ljudje podarjamo knjige. Evo, podaril sem Hočevarjev (0) Porkasvet in za letošnje novoletne praznike kupil za darila nekaj Kastelicovih (0) strip albumov. Povejte mi, kako naj podarim letošnji s Kresnikom nagrajeni roman? Pisatelj je bojda trpel, ko ga je pisal, tudi urednik je izjavil nekaj podobnega, trpel sem tudi jaz, ko sem ga bral – sedaj pa naj vso to trpečo verigo dam prijatelju? Kar ne pomeni, da bom podarjal samo komedije, zagotovo pa podarjam knjige, ki se me zganile, ki mi nekaj pomenijo. Paradoks slovenskega podarjanja literarnih del: Muko bi podaril sovražniku, a zanj je škoda denarja.
Precej let nazaj sem v samozaložbi izdal knjigo Godbe, ki sem jo tisto leto naglo razprodal pred novoletnimi prazniki. Trgovci itak pravijo, da se takrat proda vsako sranje, pa je šlo tudi moje. To je bila to moja prva in edina literarna knjiga v samozaložbi, zato sem se začudil, ker je bilo kupcev precej manj kot kupljenih knjig. Ko sem začel spraševati, zakaj bi kdo kupil dva, tri ali celo pet izvodov, so mi odgovorili, da kupujejo za darila. Poklical sem gospoda Kastelica (0) in ga povprašal po njegovih opažanjih z knjigo Afera JBTZ. Potrdil je moje ugotovitve. Med obema knjigama je preteklo precej let. Ja, prazniki že obstajajo in obstajajo knjige, ki bi jih ljudje podarjali. Zbiralcev prahu pa ne bodo, četudi ustanovijo zanje še tak praznik. Če že pred obstoječimi prazniki prodajo čisto vse, kaj je potem narobe s slovenskimi literarnimi favoriti, da njihovih del ne morejo?
Šestnajsta noč
Ko sem klicaril pisatelje in jih spraševal, kolikokrat so bili gostje Alenke Zor – Simoniti, sem doživel zelo različne odzive, od takih “ne bi šel tja, raje crknem”, do onih “kdo pa je to?”. Kakorkoli, ogorčenje ali ignoriranje sta vedno začetni znamenji zagrenjenosti. Kaj je lahko hujše od samih negativnih kritik? Le molk in ignoriranje. Občutek, da je vse delo šlo v prazno, za nikogar in nikomur. Zato je literarno ne-bivanje, na katere obsoja Alenka Zor – Simoniti vse, ki ji niso všeč, nekaj, proti čemer mora vstati vsaj en glas.
Drugi razlog tega pisanja je srednješolski pouk literature. Vsa čast izjemam, a večina učiteljev cankarijanski model kuje v zvezde. Najstnik, ki poskuša razmišljati drugače, se otresti spon konformizma, pa čeprav samo do konca pubertete, za zmerom zasovraži slovensko literaturo. Lansko leto se je zgodilo nekaj pomembnega, kar bo dolgoročno vplivalo na naše ljube srednješolske učitelje literature: internet. Njihovo delo je postalo javno. Dijaki so pričeli svoje zapiske pretipkavati in jih dajati v Omrežje. Tako lahko preberete, kaj si je Janezek zapisal kot razlago kakega slovenskega literarnega dela. Koliko patosa! Koliko trpljenja, vzvišenosti, Umetnosti, duhovne bitnosti! Uf! Ni čudno, da nihče noče brati čtiv.
Glavmi razlog: na pomlad so me povabili na neko srečanje. Izraz verjetno ni pravi, a literarni večer tudi ni bil. Iz svojih objavljenih knjig ne berem, ker, kdor je bralec, ta zna brati tudi sam in mu ni treba biti poslušalec, ja? Po pogovoru je pristopila neka gospa in se mi nekako opravičila, češ, da je prišla s strahom na srečanje. Rekla je, da verjetno sploh ne bi upala, a je bil prejšnji teden gost Branko Gradišnik (0) in ker ga je ravno pred tem gledala na TV, v neki oddaji zabavnega programa, seveda, je zbrala pogum in prišla na srečanje z njim. Hudo prijetno jo je presenetil. Tako je zbrala pogum tudi zame in zatrdila mi je, da sem jo tudi jaz hudo prijetno presenetil. Ne, nima občutka, da je vrgla tisto uro splošnega klepeta stran, sploh ne. Potem je pa kar hotela oditi. Zaslutil sem neko splošno znano resnico, nekaj, kar očitno vedo vsi, razen mene. Tako kot sem poprej srečal resnico knjigarnarke, kasneje knjižničarke, sem bil v tistem trenutku v stiku z resnico bralca. Zdelo se mi je predragoceno, da bi izpustil priložnost. “Pa zakaj ste se tako bali priti?” sem izrecno vprašal. Rekla je: “Veste, tako rada imam literaturo. Potem pa gledam po televiziji tiste oddaje, od Alenke Zor – Simoniti, in tam so vsi… kako naj rečem…” Pokimal sem, vem. Dodala je: “Mislila sem, če ona izmed vseh pisateljev izbere najmanjše težake, kakšni morajo biti šele oni, ki jih nikoli ne uvrsti v oddaje?”
Ostrmel sem. Tisti trenutek je nepreklicno nastala odločitev za to pisanje.
Seveda, tudi taka razlaga je možna: bralci so opazili, da Alenka Zor – Simoniti filtrira avtorje, in lahko si rečejo, dobro delo opravlja, ščiti ljudstvo pred še hujšimi blebetajočimi seratorji in trpečimi malimi cankarji. Če že oni izbrani težijo na vse pretege, kakšni moramo biti šele mi, ki pišemo entartete kunst?
Sedemnajsta noč
Včasih si zaželim, da bi mi cel teden zapolnilo samo in zgolj nočno življenje.
