MeniEN
Zapri meni
Filmi in oder

Pravi intelektualci

Objavljeno v Razgledih, 3. marec 1995


Pred tedni sem se lotil branja hvaljenega slovenskega romana in nisem prišel prav daleč; odnehal sem po petih poglavjih. Roman je namreč poln citatov, referenc, namigov, hommagev, skratka zelo hvaljen primerek intelektualne proze. Nisem pa ga mogel brati. Zakaj? Pričel sem razmišljati o tem in ugotovil, da se mi upira iz istega razloga kot Chrichton. In kaj ima ta tuji avtor aktualističnih thrilerjev skupnega z slovenskim intelektualcem? Na prvi pogled nič, a bližal sem se odgovoru. Chrichton ne prenašam zaradi tega, ker lahko v njegovih knjigah najdem cele odstavke, dobesedno pobrane iz enciklopedij in priročnikov. Hkrati pa tip uporablja računalnik in CD ROM ter ima te priročnike vse že v računalniški obliki. Pisanje je videti tako: tipkate, naletite na določen pojem, sprožite poizvedovanje in mašina zabrni ter vam izpiše krajšo ali daljšo razlogo. Pritisnete tipko in razlaga se znajde v vašem besedilu. Chricton je Amerikanec, kar pomeni, da mu opisov še prevajati ni treba, hkrati pa je prelen, da bi jih ublažil in omilil, prav štrlijo iz besedila. Dobro, pa kaj ima to opraviti s tistim slovenskim romanom? Tega nisem mogel brati, ker se mi je avtor smilil. Vem namreč, da ne uporablja računalnika in je za vsako referenco drgnil klopi v NUKu. In med branjem se je ta njegov trud v meni kar nalagal, hej, sem si govoril, daj 300 DEM za CD ROM enoto in kleplji reference, hej, ne muči se leta in leta; skratka, nisem mogel več biti udeležen v njegovem trudu in nesmiselnem mučenju. Ha, po eni strani torej prelahko dobljena referenčnost, po drugi pa pretežko.

Preden krenemo dalje, moram neposvečenim vseeno razložiti, kaj je to CD ROM. Na videz so to čisto navadne kompaktne plošče, za računalnik pa skladišča podatkov. Brskam po polici in prebiram naslove: zbrana Shakespearova dela s komentarjem, Oxfordski etimološki slovar, splošna enciklopedija, filmska, zdravniški priročnik o boleznih in zdravilih, navzkrižni dvanajst jezični slovar, 950 klasičnih del svetovne literature, 1200 poročil o videnjih NLP-jev zadnjih 40 let in tako dalje v nedogled. Na eno ploščo lahko posnamejo 650 milijonov črk brez truda, z uporabo metod za stiskanje podatkov pa ljubi bog ve koliko, nekaj giga gotovo. Povem vam nekaj: vse kar Shakespeare napisal gre na en sam delček plošče, ki je velik za drekec pekec proti vsej njeni površini. Cena je primerna: okoli 24 dolarjev. In kaj naj rečem človeku, ki brska po bukljah in cel teden sedi v NUK-u, da bi našel v delih velikega Angleža določen citat, namesto da bi pljunil tistih štiriindvajset dolarjev in dobil odgovor v sekundi? Mazohist? Ni vedel za CD ROM-e? Ja, kje (bolje rečeno kdaj) pa živi? Ergo, tepec.

A, je tisti, ki podatke pobira iz plošč, res intelektualec? Mar ni le posrednik tujih citatov, medtem ko je pravi intelektualec tudi njihovo skladišče, saj jih ima vse lepo popredalčkane znotraj lobanje. Torej obstajajo dve vrsti intelektualca: pravi intelektualec, ki hrani podatke in reference v glavi in lažni, ki ne ve nič brez CD ROM-a. Bistveno vprašanje: kako jih ločite med seboj? Po njihovih delih, pravijo v bibliji, a v tem primeru nasvet odpove. Vsa njihova dela so briljantna, koliko truda pa je kdo vložil, bralcu itak ni važno. Važen je rezultat.

Mozgal sem in mozgal, a odgovora nisem našel. Dokler… nisem čisto slučajno gledal odlomek iz posnetkov nekih študentskih demonstracij ali kaj je že bilo. Policaji so enega po enega prislanjali ob zid, jim razkrečili noge in pretipali. Še malo prej bi zavzdihnil nekaj o policijski brutalnosti, tokrat pa me je prešinilo: policaji hočejo le ločiti prave intelektualce od lažnih. DA! Lažni intelektualci morajo vseskozi nositi s sabo CD ROM. Tako torej ločite zrnje od plev: z otipavanjem. Oh, razsvetljenje! Slišal sem govorice o profesorju, ki rad otipava dekleta med izpitom. To je torej svetal zgled modernega učitelja, ki sledi času: sprehodi se po oblinah in išče CD ROM. Upravičeno, univerza mora prva zatreti lažne intelektualce. Prisluhnimo še drugi, študentski strani: “Planil je name, še preden sem sploh dobro vstopila in me začel otipavati. Kako sem se razveselila, da v meni ne išče le spolnega objekta, marveč intelektualko!” In naprej, razsvetljenju ni konca! Na tej straneh sem neštetokat spraševal, zakaj morajo vsi ostali umetniki zborovati pod bleščečim neonom, slovenski pisatelji pa sedijo po skednjih in senikih? Hej, tako izločijo lažne intelektualce – v omenjenih kmečkih poslopjih namreč ni elektrike, kamor bi ti nepridipravi priključili svoj CD ROM! Igralcu in manekenki ni treba biti intelektualec, za pisatelja pa je to obvezno. Kako so naši ljudje napredni! Tisto, kar je MTV pogruntala zadnje čase, pri nas že dolgo prakticiramo – slovenski intelektualec je vedno unplugged.

In zakaj ti seminarji z govorancami intelektualcev trajajo tako neskončno dolgo? Zakaj mora intelektualec govoriti ure in ure brez oddiha? Tako se vidi, da je pravi. Okoliščine izločijo tiste, ki se napajajo iz baterij.

Eh…


Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)

< nazaj naprej >