Objavljeno v Razgledih, 11. november 1994
Drugi november je bil zame čisto navaden delavnik in niti slutil nisem, kakšna drama se zvečer pripravlja. Bil je celo eden tistih obupno prenatrpanih delavnikov, ko po cel dan ne dvignem pogleda od zaslona. No, včasih – narava, narava – pač moram in tako sem opazil, da po stanovanju kroži vedno več ljudi. Eh, prazniki in če ne pobegneš zadosti zgodaj od doma, si nakoplješ obiske na glavo. Na dvorišču so avtomobile parkirali kot bi zlagali sestavljanko; v vseh mogočih kombinacijah in do zadnjega kotička. Ignoriral sem jih in delal dalje. Nenadoma pa, zvečer, me je zdramil hrup, ki naznanja katastrofo. Topot korakov, divje zbijanje vrat, naglica teles, ki drvi po stopnicah. Potres? Skočil sem pokonci in stekel na hodnik. Drveli so mimo mene. Kaj se dogaja, kam greste, sem vpil. Speed! Speed! Gremo gledat Speed! In so šli. Poskakali so v avte, speljevali s cviljenjem gum, še z ne dobro zaloputnjenimi vrati. Sestavljanka parkiranih avtomobilov se je v trenutku razdrla in v pravem čudu brez razbitin. Vsi so šli, do zadnjega, še otroke so pobrali s seboj. Vmes so bili ljudje, za katere sem trdno vedel, da so film Speed alias Hitrost že gledali, sedaj pa so meni nič tebi nič popustili masovni histeriji in oddivjali z množico. Nič mi ni bilo jasno.
Počasi sem stopal po stopnicah in obstal pred priprtimi vrati kuhinje. Vse je ležalo v razsulu, bežeči so s police zvrgli celo 10 dag mojega ljubljenega Maasdamerja in mi ga potacali po hodniku nasproti v dobrodošlico. Televizija je modrikasto utripala in za trenutek me je obšla groza. Zastal sem z roko na vratih in zbiral pogum, da jih odprem in se soočim s tistim, kar nekateri avtorji imenujejo prezenca. Verjemite mi, v tistem prostoru je bila zaznavna prisotnost nečesa – hej, množica ljudi je klepetala, pila čaj in kavo, nato pa pobesnelo zdivjala v kino. Naenkrat. Vsi do zadnjega. Kaj lahko povzroči v ljudeh tako blazno in neutešljivo potrebo po gibanju, premikanju, akciji in hitrosti; skratka, po adrenalinu? Poltergeist?
Odprl sem vrata. Na televiziji so neki gospodje v čudnih klafedrah govorili čudne stavke v enem samem, neskončno dolgem kadru. Po dveh minutah sem spoznal vzrok množičnega pobega in zvedel, kakšna drama se je tisti dan pripravljala – nova slovenska televizijska drama, imenovana Hči mestnega sodnika. Če v dveh minutah dialoga spoznate, da so avtorji docela in obupno brez talenta, potem lahko storite le eno. Skratka, ne želim dolgoveziti; dodal bi le dve empirični ugotovitvi: 1.) začetek novembra na biciklu zebe in 2.) v filmu Speed lahko mirno uživate tudi drugič.
*
Moji problemi in težave vas zagotovo ne zanimajo, stalne bralke in bralci pa so do sedaj že opazili, kako zelo obožujem osnovna vprašanja, recimo, ali Bog obstaja? No, tokrat bi se lotil odgovora na vprašanje iz istega ranga: je program TV Slovenija dober ali slab? Takole: najprej predpostavimo, da je program slab. Vzemimo torej nekega Povprečneža, za katerega odgovorni na TV itak pravijo, da so mu oddaje namenjene. No, ta Povprečnež je moškega spola le slovnično, drugače je hermafrodit; ne po zaslugi narave, marveč statističnega povprečja.
Povprečnež prižge televizijo in gleda. Ker smo predpostavili, da je program zanič, bo Povprečnež med vsako oddajo le stokal in se prijemal za glavo. Hej, kje najdejo tako štoraste voditelje? Ja, to bi jaz bolje naredil! Ha, to naj bi bil zabavni program, za njih sem kralj duhovitežev, godrnja Povprečnež in ko je programa konec, sklene z ugotovitvijo, da je srečal množico ljudi, ki so bili vsi po vrsti štorasti brezvezniki in nesposobni gumpci. Počuti se lepo in je zadovoljen sam s sabo.
Sedaj pa predpostavimo nasprotno: program je odličen. Povprečnež spet prižge televizijo in že prve minute prve oddaje ga udarijo v glavo. Voditelj je šarmanten, duhovit, zabaven, koncept domiseln, oddaja neverjetna. Povprečnež med gledanjem skoraj pozabi dihati. Konec oddaje, ravno hoče zajeti sapo, ko udarijo reklame. Duhovite, šarmantne in tako dalje. Nato naslednja oddaja. Spet isto. Noro. V divjem ritmu do konca sporeda. V Povprečnežu raste vednost, da je on tisti gumpec in nesposobnež – v enem večeru je srečal mnogo ljudi in vsi so bili šarmantni in duhoviti znalci, ki so mu z vsako potezo in besedo jemali dih. Ko je sporeda konec, Povprečnež obsedi globoko depresiven. Počuti se kot zadnji drekec. Vstane, zavzdihne, odide na stranišče in se obesi na vrvico izplakovala.
Slovenija je v samem svetovnem vrhu samomorov glede na število prebivalcev, ergo spored TV Slovenija je med najboljšimi na svetu.
