Objavljeno v Razgledih, 27. maj 1994
Zavest o ogroženosti slovenščine, Slovencev in Slovenije so več kot le trije eSi, kar trije aSi so, po katerih spoznaš razgledanega intelektualca, ki mu je prvi narodov blagor. Ti gospe in gospodje so se mi vedno zdeli čisto posebna kasta, precej nedoumljiva, a nekako se z njimi nisem pretirano ukvarjal. Moj Bog, tako dolgočasni so.
Nakar – šok! Spadam mednje! Je to mogoče? Kdaj sem iztiril in postal dolgočasen star prdec? Saj nisem o teh stvareh nikoli razmišljal, pa sem kar našel rešitev za vse tri eSe: za slovenščino, Slovence in Slovenijo. Tako enostavna je. Očitno je tema nekako vdrla vame in zaposlovala mojo podzavest ali drobovje, skratka notranjost in kar naenkrat je naredilo – klik (ne click, tako bi naredilo še poprej, pred rešitvijo, vidite?) – in spoznal sem rešitev.
Poslušajte: zagovorniki ogroženosti venomer poudarjajo majhnost in ranljivost treh eSov. Povejmo natančneje: problem je pasivna majhnost. Angleško govoreč pisatelj se spomni novo besedo, recimo cyber. Sonarodnjakom je všeč in jo pišejo naprej. Izraz pride prej ali slej v naše kraje in moramo ga prevesti. Nekateri poskušajo iskati korene in napišejo kiber, recimo. Beseda vseeno ostane neprevedena, le ni več angleška, marveč plemenito starogrška, kar se zdi vsem zelo v redu. No, v Sloveniji še teko razprave o prevajanju izraza, medtem pa se Američani že spomnijo cele poplave skovank, ki se vsipajo prek naših meja: cyberpunk, cyberspace,… Kdo bi vse naštel. Bomo mi pisali takole: kiberpank, kiberprostor,… Ne? Eh. Ponavadi zmaga trend, ki besedo prevede opisno. Problem je le v tem, da je iz opisne besede težko delati zloženke: Namesto cyber bo “projeciranje osebnosti v računalniška omrežja” in namesto cyberpunk torej “projeciranje mladoletne osebnosti, pripadnika družbenega gibanja sredine sedemdesetih, v računalniška omrežja”. Prelep opis, a poskusite ga ponoviti na hitro in večkrat zapored. Strokovnjaki se prerekajo, nikomur pa ne kane na misel poduk čisto vsake, še tako enostavne igrice, kot so tri v vrsto, mlin ali kaj podobnega. Kadar le čakaš nasprotnikove poteze in se večno braniš, si izgubljen. S kovanjem izrazov za tuje besede je slovenščina zgledno v defenzivi, torej pasivna in s tem je prva beseda v definicija problema pojasnjena. Lotimo se še druge, majhnosti – angleško govorečih je milijarda. Vsi nekaj mutijo in si poskušajo izmisliti kako novo besedo. Milijardo se jih izmišljuje, dva milijona poskuša kljubovati? Kje je tukaj razmerje? Četudi smo Slovenci še tako genijalni, številčna premoč je pogubna.
Poglejmo rešitev, ki je med ljudstvom sprejeta kot že kar čudežno zdravilo. Trije eSi morajo preiti v ofenzivo; postati morajo slavni, čemur po domače pravijo promocija Slovenije. Je ta zares možna? Odkod naj dva milijona ne preveč bogatih ljudi jemlje denar, da pritegne nase misli preostalih štiri ali koliko milijard? Amerikanci so morali petdeset let snemati po petsto filmov na leto, preden so si pokorili svet, da o glasbi, literaturi in računalnikih sploh ne govorimo. Kako naj Slovenija iz pasivne majhnosti preide v aktivno velikost?
Ja, stvari smo se lotili narobe. Opisati moram droben dogodek, ki me je pripeljal do rešitve. Iskal sem neko knjigo, spise sekte, imenovane Cerkev novega Jeruzalema. Enciklopedija Encarta pravi, da ima sekta po svetu približno 10.000 članov. No, knjigo so imeli kar v splošni knjižnici v Kranju! Kranj ima več prebivalcev kot omenjena sekta članov, vendar ga enciklopedija sploh ne omenja. Pojdite v kako malo ameriško mestece in zahtevajte knjigo slovenskega avtorja. Ha, ha, ha! Spise omenjene sekte imajo. Oziroma so vsaj lahko dosegljivi, saj jih je pri ameriški narodni knjižnici registrirano obilo, pravi ocean v primerjavi s knjigami slovenskih avtorjev.
Slovenija ne bi smela postati država, morali bi postati sekta. Tako. Dvomilijonska sekta bi bila po številu ena vodilnih na svetu. Zagrozite Američanu: “Ha, dva milijona nas je, pa napadite, če upate!” Grc. Zveni žalostno, mar ne? Poskusite drugače: “Napadli bi člana tajne sekte, ki ima dva milijona pripadnikov! In sploh ne veste, kdo so in kje so? Ha?” Revež se bo pričel paranoično obračati in v vsakem mimoidočem odkrivati potencialnega Slovenca.
Blagodeti sekte slovenstva si predstavljajte sami: tako je številna in mogočna, da ima svojo kulturo in svoj – tajni! – jezik, pomislite! Člani so raztreseni po vsem svetu; povsod najdete koga. Bojda celo obstaja dežela, kjer je koncentracija pripadnikov izjemno gosta, a jo je težko odkriti, saj je dobro zamaskirana. Pravijo pa, da se člani ponoči zberejo okoli rodovnega totema, panjskih končnic in v narodnih nošah plešejo polko do zore. Tako pripovedujejo o sekti slovencev skrivaj, potihoma, v samoti, iz šepetajočih ust v napeta ušesa, kot se za grozovitosti spodobi. Milijarde ljudi poskuša izgovoriti “panjske končnice” in jezik jim opleta; zdi se jim, da so tisti, ki lahko sestavijo take glasove, sposobni vsega hudega in boje se jih. Upravičeno – saj nikoli ne morejo vedeti, kdo je Slovenec in kdo ni.
Dva milijona ljudi lahko vlada svetu – le dovolj skriti in dobro razporejeni morajo biti.
