Objavljeno v Razgledih, 1. april 1994
Pravijo, da ima vsak narod mit, s katerim se identificira. Takorekoč zgodbo nad zgodbami, ki jo vsaka nova generacija pisateljev pove (vsaj) še enkrat. Slovence naj bi poosebljala Lepa Vida, zgodba, polna dobrot, ki bi si jih želel sleherni narod: Lepa Vida (ženska: feminizem, emancipacija) zapusti bolnega moža (evtanazija, pravica do izbire) in odide z zamorcem/mavrom (prej neuvrščenost, sedaj multikulturnost), nazadnje pa se vrne domov (narodna zavest, izseljenci, sprava). Ni kaj, zgledno. Pa je res to tista zgodba ali pa gre le za krinko? Katero zgodbo najpogosteje piše zadnja izoblikovana generacija pisateljev in jo takoj posnamejo filmarji? Cankarjev Martin Kačur je zgodba o nadarjenem in izobraženem človeku, ki pride bogu za hrbet, v pustoto, takorekoč med nižjo raso in tam še sam poživini (Cankarjeva beseda). Film se je imenoval Idealist. Pred leti je Jani Virk napisal zgodbo o učitelju, ki pride poučevat bogu za hrbet. Film se je imenoval Vaški učitelj. Konec lanskega leta je Feri Lainšček objavil roman Ki jo je megla prinesla, o duhovniku, ki ga premestijo bogu za hrbet. Filma še ni, a bo.
Prvo, kar zbode v oči med branjem omenjenih del, je bogastvo besednjaka, ki se vsuje iz avtorjev med opisovanjem vasi, koder je nesrečnik pristal. Povsod blato, močvirje, kaluže, ljudje so plesnive animalične beštije, pokvarjenci po videzu in duši, navajeni zločinov in tudi umori jim niso tuji. Še Bog je tiste kraje zapustil že davno. Izpišite si le pridevnike in ostrmeli boste, verjemite. Še ena pomembna zadeva: nihče od glavnih junakov ne poskuša okolja spremeniti zares, z akcijo. Kačur v Blatnem dolu obljubi ustanovni sestanek čitalniškega društva, pa spodvije rep med noge in se na njem sploh ne pokaže. Virkov učitelj je tako sam sebi odveč, da ne pograbi niti ravnateljice, ki se mu ponuja, kaj šele kaj drugega. Lainščkov Jon Urski naj bi obnovil cerkev in ko to končno zaradi lastne koristi začneta delati dva vaščana, je ves zmeden in čuti, da nekaj ni prav.
Formula: nadarjen in izobražen človek, silom prilik porinjen v najnižjo kasto, ne naredi ničesar, marveč le jamra in žalostno propade. V tem mitu se torej mlajša generacija pisateljev tako hitro najde? Nihče med njimi ni napisal nove Lepe Vide, Kačurji pa se kar valijo. In ne samo pisatelji, tudi filmarji se z lahkoto najdejo v tej zgodbi. Da o kritikih sploh ne govorimo! Zakaj?
Ker vsak med nami misli, kako grdo ga je Bog zajebal, ker ga je rodil kot Slovenca. Zato. Pika. Avtor, umetnik, talentiran in izobražen človek, je porinjen med prostake in butlje, ki ga niti približno ne cenijo, še več, zaničujejo ga in pljujejo po njegovi drugačnosti in vzvišenosti, dokler ubogo revše ne kloni in potone v blato. Dobro, je to občutje avtohtono? Nikakor ne, vendar se za njegovim poreklom ne ozirajte proti zahodu, kamor so zadnja leta usmerjene vse glave, marveč proti materi Rusiji. V Ameriki je zgodba o človeku, ki pride za božji hrbet, standard in prava folklora. Le nadaljevanje je drugačno. Prišlek pograbi zadeve v svoje roke in svet spremeni po svojem obličju. Imenujte to ameriški način, sen ali kakor hočete, v bistvu gre za totalno nezmožnost dojemanja pasivnosti v ekzilu – kaj pa je zgodovina Amerike drugega, kot zgodba o ljudeh, ki so jih pregnali Bogu za hrbet, v največjo vukojebino, kar so se je angleški gospodje lahko domislili, prišleki pa so iz nje naredili najmočnejšo državo sveta. V Rusiji so pošiljali kaznjence v Sibirijo in izgnanci je niso prav nič spremenili, bolj jamrali so – upravičeno, verjamem. Zakaj se niso lotili spreminjanja? Zaradi drobne razlike med angleško in rusko justico – Angleži so izganjali brez povratka, dosmrtno, Rusi pa povečini za določeno časovno obdobje, zato so njihovi kaznjenci čakali, da izgnanstvo mine, bodoči Američani pa so morali pljuniti v roke. Je mogoče, da je posebnost slovanske duše posledica drobne pravne razlike?
Slovenski Martini Kačurji torej čakajo, da kazen mine, saj ne spremene ničesar. Kazen bo minila s smrtjo in več sreče bodo mogoče imeli prihodnjič; očigledno verjamejo v reinkarnacijo, zatorej lahko mirno sklepamo, da je povprečni slovenski umetnik vedno budist. Pa Lepa Vida? To je izvozni mit – Kačur je naš mit, ko smo sami med sabo, ko pride tujec, potegnemo na dan Lepo Vido in rečemo, hoj, hej, taki smo. Kačurja pa pod mizo ali v omaro, reveža. Spet formula: Martin Kačur : Lepa Vida = import : export.
Eh, sama teorija. Še nekaj praktičnega, nasvet, ki po katerem bodo z veseljem planili vsi, ki se ukvarjajo s čistostjo rase; od raznih strankarskih prvakov do tistih, ki podeljujejo državljanstva. Kako torej ločiti čistokrvnega Slovenca od tujca? Rodovnike za pet kolen nazaj je moč ponarediti, izpit iz znanja slovenščine preplonkati ali se ga celo naučiti. Ena sama pot je, eno samo nezmotljivo pravilo: pravi Slovenec je tisti, ki bi rad bil kaj drugega. Ergo, tisti, ki bi radi bili Slovenci, to zagotovo niso.
