Objavljeno v Razgledih, 6. januar 1995
Zaradi uporabljenih besed današnji prispevek ni primeren za mladoletnike in dame, za vse ostale pa zaradi globokega padca, ki si ga bo privoščil avtor. Tokrat ne boste priča hladnemu toku razuma, marveč drhtenju razbitih ostankov. V stanje zmedenosti me je privedel dogodek, ki se je bil pripetil na predstavitvi neke knjige in vam o njem preprosto moram poročati. Bil sem le priča in moja vloga je povsem nepomembna. Povod vsega skupaj je bil Pisatelj, ki ga bom pisal z veliko začetnico, saj identitete vpletenih ne nameravam odkrivati. Dogodek pa je povzročil Kritik, o katerem moram zatorej izreči nekaj več podatkov. Gre za eno tistih žalobnih usod, ki so postale kritiki zategadelj, ker drugega preprosto niso mogle postati – z nagnjenostjo do umetnosti, a brez sledu talenta -, kar je itak najbolj žalostna motivacija, kar si jo lahko zamislim. Ker pa se omenjeni gospod tega verjetno zaveda, si hoče na vsak način kot kritik pridobiti težo. Zatorej nastopa povsod, predvsem pa vedno tam, kjer je tudi televizija. Ocenjuje pesmi, romane, zgodbe, drame in ne boste verjeli, če ga snemajo, je sposoben ocenjevati tudi vse drugo, od ribolova do okusa piva. Tako si verjetno misli, da s svojo množično pojavo gradi težo, a pozablja na zakone fizike: kdor je povsod, je razpršen. Nekaj, kar je neskončno razpršeno, ima gostoto, ki je poljubno blizu ničli. Nična gostota pa v praksi ne pomeni prav velike teže. No in ta gospod (in predvsem tak gospod) je napletel naslednji dogodek, ki se je začel čisto nedolžno. Sredi predstavitve sem odšel na stranišče in se postavil pred pisoar. Takoj za menoj je pristopil Pisatelj in se postavil ob mojo levo stran. Pričela sva kramljati, tako, pač, kot moški radi počno med odlivanjem. Nenadoma se je po stranišču razlegel krik, glasno zavpito ime Pisatelja. Oba sva se sunkovito obrnila in med vrati je stal Kritik ter molel obe roki predse. Hitro je pričel korakati naprej in desnica se je spuščala. “Moj Bog, lulčka mu bo odtrgal!” sem prestrašeno pomislil in verjetno je podobna misel obšla tudi Pisatelja, saj je naglo pospravil svoj organ v hlače in komaj dobro zapel zadrgo, ko se je že moral rokovati s Kritikom, ki je že razlagal, kako ceni njegovo delo. Počasi sta stopila do umivalnika, kjer si je Pisatelj opral roki, medtem pa vseskozi poslušal Kritikove hvalnice. Odšla sta ven in me prepustila mislim, ki so me uničile.
Dotikanje lulčka med scanjem je jasno razmejeno od vseh drugih dejavnosti. Ko končamo, si umijemo roke. Spet smo pripravljeni na povratek v svet. Tisto smo bili mi sami s sabo, po ritualu umivanja pa smo pripravljeni na povratek. Nato pa sem bil priča Kritiku, ki misli, da se mora Pisatelj rokovati z njim prej, preden je izvedel obred povratka. Splošno povedano: je potemtakem kritikova roka izmenljiva s pisateljevim lulčkom? Je vseeno, če držimo prvo ali drugo? Tisti trenutek me je obšla misel, ki je naznanila moj propad. Nekoč sem prav o tem Kritiku izjavil, da mi njegovo pisanje dol visi. Preberite počasi: dol mi visi. Kdo? Kritik ali lulček? Oboje? So torej izrazi, s katerimi opisujemo kritike, izmenljivi z izrazi, s katerimi opisujemo moške spolne organe? Pred očmi mi je vstal obraz pisateljskega kolega, ki je nekoč dejal, da ga kritik jebe. Pa tisto, da kritika pol kurca ni vredna. Claude Lévi Strauss je našel v amazonskih džunglah plemena, ki uporabljajo za fukati in jesti eno in isto besedo, pomen pa je razviden iz konteksta. Nakar je Veliki strukturalist dokazoval, da je bilo tako včasih pri vseh narodih. Če za besedo izmenljiv vpeljemo znak <=>, lahko zapišemo: fukati <=> jesti. Je mogoče, da sem našel omenjenemu paru tretje enakovredno opravilo? Mar velja: fukati <=> jesti <=> kritizirati. Me od strukturalistične slave loči le to, da imam premalo prostora za risanje struktur in diagramov?
Na kratko povzemam svojo pot navzdol: mesec po opisanem dogodku sem spremljal kritiki namenjene oddaje po televiziji in strani v časopisih. Kaj naj rečem? Kritike so bile ostre, prodorne, silovite, celo trde in trdne. Da o dolgih in kratkih ne govorim! Nek kritik je – po lastnih besedah – prve napisal celo na roke. Za drugega sem slišal, da njegove kritike stojijo. Prodrle so globoko v bistvo.
Nakar sem ugasnil televizijo in nehal brati časopise. Kritiški pogovori me žalijo in vznemirjajo. Zadosti imam te opolzkosti, tega pokvarjenega in nedostojnega jezika. A kako naj sploh že funkcioniram, tako uničen? Med tipkanjem tega prispevka je zazvonil telefon in neka gospa, starejša, elegantna in prefinjena dama, ki sem jo vedno visoko cenil, me je poklicala, če bi za njen časopis napisal kritiko nekega filma. Hotel sem že reči, kako dolga naj bo, pa sem v zadnjem trenutku požrl vprašanje in ga spremenil v “koliko tipkanih?”. Odgovorila je: “Dolžina mi ni važna.” O, moj Bog, kako naj ji še kdaj pogledam v oči, ko vem take pikantne podrobnosti iz njenega življenja? Kako naj ostanem dobro vzgojen in sploh še kdaj razpravljam o kritiki? In nazadnje, je – čeprav simbolično – izenačenje kritika z moškim spolnim organom žaljivo za kritike? Kje pa, kje pa! Kdo pa je do sedaj poskrbel za nadaljevanje vrste? No, vidite. Res pa je, da so v tem stoletju odkrili bližnjice in ud za ploditev ni več nujno potreben. In res je tudi, da od 4.562.500.000.000 spermijev, ki jih v življenju izlije organ, povprečno obrodita sad le eden do dva.
