Objavljeno v Razgledih, 12. november 1993
V zlatih letih socializma sem najbolj pogrešal: 1. banane Chiquita, 2. čokolade Milka in 3. literarne agente. Banane imam, čokolade tudi, le literarnih agentov ni nikjer na vidiku. Na prvi pogled jih tudi nikoli ne bo, saj govorim o ameriško-angleškem tipu agenta, ki od uspešne prodaje literarnega izdelka pokasira 10%. Le kdo bi hotel deset odstotkov od mizerije?. Hm, mar res ta plemeniti poklic v teh krajih nima perspektive?
Problem lahko zastavimo čisto preprosto: kje v umetnosti je sploh toliko denarja, da je tudi deset odstotkov zadostna motivacija? Sto mark honorarja za zgodbo to že ne bo. Kaj pa kulturno ministrstvo in njihove subvencije? Hm, hm. Pa Soros? Hm, hm.. Preproste stvari odpadejo, knjige in plošče so poceni banalnosti, a film, gledališče, multimedijalne predstave – hoj, pod sto tisoč mark tu nihče še prdne ne.
Cilj je znan. Določiti moramo le še tip literarnega agenta. Je to svetovljan, ki s cocktailom v roki kramljaje sklepa pogodbe na srečanjih finančnega jet seta, kar ljubijo Američani? Tule, vidite, mi je roka nad tipkovnico omahnila in se preselila na brado. Le kakšen mora biti v slovenskih razmerah uspešen literarni agent?
Nakar sem se spomnil drobnega, ponavljajočega dogodka izpred nekaj mesecev, ko sem moral cel teden obiskovati neko podjetje: v ponedeljek dopoldne sem šel po Cankarjevi in srečal gospoda X (imenujmo ga tako, gre za znanega umetnika starejše generacije). Srečal sem ga tudi v torek ob isti uri. Pa v sredo. Pa v četrtek. V petek tudi. Vsakič je zavil na ministrstvo. Je tam v službi ali kaj? Preveril sem – ni. Pozanimal sem se in glej, gospod X vsak dan vkoraka v ministrstvo, popije kavico in se pozanima, kako kaj napreduje njegova vloga za subvencijo. Poleg njega sem zvedel še imena drugih gospodov in gospa, ki so prav tako stalni obiskovalci ministrstva. Prva posledica za našo temo ni preveč zanimiva: nihče od njih že dolgo ni naredil kaj omembe vrednega. Veste, če morate vsak dan uradovati po pisarnah, se z umetnostjo bolj težko ukvarjate. Sodim po sebi: kadar pišem roman, se zakopljem v klet in prilezem ven šele s končanim rokopisom. Ne predstavljam si, da bi moral vsak dan razbijati koncentracijo za nekaj urni izlet na ministrstvo. Druga posledica je ključnega pomena za našo temo: na seznamu dobitnikov subvencij so vsi omenjeni gospodje in gospe.
Predvsem oni.
Odkril vam bom skrivnost in prosim, ne povejte je nikomur. Kulturno (pa tudi znanstveno, a o tem kdaj drugič) politiko države lahko strnemo v eno samo pravilo, ki ga tudi poplava čveka ne more preglasiti in zabrisati: ne subvencioniramo dobrih projektov, marveč ljudi, ki nam najbolj težijo. Če si vzamete leto dni časa in vsak dan gnjavite, gnjavite, gnjavite, gnjavite, gnjavite …. je subvencija vaša. Dali vam jo bodo, da se vas znebijo. Če delate, kar pomeni, da nimate časa za sitnarjenje, boste ostali ob strani kot pozabljene gate. Dokaz: vložite prošnjo in pismeno vam ne bodo nikoli odgovorili (ne Ministrstvo, ne Soros). Sistem je preprosto tako ustrojen, da pričakuje vaš osebni obisk. Po možnosti vsakodneven.
Dobro, locirali smo vire denarja in metode uspešnosti. Kakšen je torej idealen literarni agent za slovenski konec tisočletja?
To je majhna in debela gospa v dimijah, ki počasi, trudoma prisopiha v pisarno (bodočega) donatorja in se nenadoma, bliskovito, prične na ves glas dreti: aaaaaaaaaaaaa jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj!!!!!!!!!!!!! Tako se dere do konca šihta. Naslednji dan pride spet. In spet. In spet.
Aaaaaaaaaaaaa jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj!!!!!!!!!!!!! Kuku lele! Joooooj!!!! Kuku meni!!!!!! Ajoj a ajoj!
Po prvem tednu med ječanje in tuljenje vmeša besedo subvencija, ki jo ob ponedeljkih, sredah in državnih praznikih zamenja z dotacijo, da ni preveč dolgčas.
Po prvem mesecu prične namigovati na konkreten projekt in vpletati ime avtorja: kuku lele ajoj ajoj Mazzini subvencija dotacija jaoj jaoj!!!
Prej kot v enem letu je subvencija moja, Ministrstvo mi jo dodeli iz zlate rezerve.
In v tem trenutku šele nastopim jaz, slovenski umetnik; prekvašen v duhu nacionalne substance, spočit in predvsem zadovoljen, da sem celo leto lahko uspešno delal, ne da bi se mi bilo treba ukvarjati z birokracijo, se pred vhodom v stavbo sestanem z literarnim agentom in mu izročim obljubljene odstotke. Štejem in šopa, po vsakem bankovcu oslinim palec in že načrtujem nove umetniške uspehe. Res, poklic literarnega agenta ne pozna počitka. Zato rečem:
“Dobro je babo, ajd sad malo i na Soros, pa kod Slejka!”
