Objavljeno v Dostava na dom
Problem neuspešnosti Slovenije na intelektualno-umetniškem področju je posledica površnega branja Biblije. Trditev implicira, da je Slovenija globoko krščanska dežela, katere prebivalci se poskušajo držati svetih besed. Vsekakor ne gre za splošno sprejeto predstavo. Celo bolj bi sodila h kaki drugi državi, recimo Italiji, ki jo potemtakem moramo vključiti v razlago že zaradi primerjave. A s kom ali čim? Zatorej pridružimo še Ameriko, ki je na obravnavanih področjih velesila. Omejil se bom na domeno filma, ki jo bežno poznam, izpeljava pa zagotovo velja tudi za druga umetniška in intelektualna področja, z znanostjo vred.
Začnimo: Amerikanci naredijo izjemno uspešen film, drugi dve obravnavani državi pa morata reagirati, ker pač nista vodilni in jima preostane le sledenje. Italijani za vsak ameriški uspeh naredijo celo serijo poceni ponaredkov, kar počno že desetletja in v vsaj v enem primeru so izvirnik dosegli, če ne celo presegli; govorim seveda o špageti westernih. Potegnimo torej pod italijanskim ravnanjem črto: gre za posnemanje uspešnih vzorov, takorekoč usmeritev navzgor, za stremljenje proti uspehu. Poglejmo na slovensko stran. Načrtne proizvodnje po zgledu prekooceanskih uspešnic zagotovo ni. Zadnji filmski podvig, ki si ga lahko ogledate vsak torek, je nadaljevanka Razjarnikovi v prometu. Kdor si je ogledal prvi del, v ozadju nekako ni mogel zaslediti italijanskega pravila; avtorji se zagotovo niso zgledovali po nobenem uspešnem ameriškem filmu. Gre torej za čisto avtohtonost? Niti ne, niti ne. V šestdesetih so v Ameriki vrteli nadaljevanko The Beverly Hillbillies in lansko leto posneli še istoimen film, ki je kratek čas preživel tudi v naših kinodvoranah. Vsebina: debilni kmetavzarji se iz puščobnih govc preselijo v mesto. Za selitev uporabijo Fordov polkamion, babica sedi kar zadaj na naloženi robi in kaže sredinec voznikom, ki bentijo nad nemogočo vožnjo njenih potomcev. Ali nekaj takega. O tem filmi nisem zasledil niti ene same dobre besede. Pogorel je pri kritikih in pri občinstvu. Propad. Katastrofa. Blamaža. Skratka, Američani so tokrat zgrešili in naredili popolno polomijo. Italijani jo seveda ignorirajo, Slovenci pa s tistimi borimi sredstvi, ki so na voljo, posnamejo slabo kopijo polomije, kar prvo nadaljevanje Razjarnikov v prometu zagotovo je. Avtor ideje je moral v nekem trenutku stopiti k producentu in mu reči: “oj, gringosi so posneli težak škart, ki je doživel tudi zaslužen finančni polom. Dajmo jih posnemat!” In producent je moral ponoreti od navdušenja, saj sicer nadaljevanke ne bi bilo, mar ne? Si predstavljate, da italijanski avtor s tako ponudbo osvoji producente? Ne? Zakaj torej iste besede zvenijo mamljivo le nekaj sto kilometrov vstran? (Poleg naše izpeljave obstaja še ena – avtor je poskušal producentu prodati idejo kot primer uspešnosti. Ta trditev implicira, da je producent brezveznik, ki sploh ne sledi svojemu področju in ne ve, kaj se po svetu dogaja ter nasede avtorju. Ker govorimo o vodilnih osebah državnih inštitucij, preizkušenih kadrih z dolgoletniki izkušnjami, je kaj takega povsem nemogoče, zatorej lahko drugo izpeljavo mirno zavržemo.) Potegnimo še črto pod slovenskim ravnanjem: gre za posnemanje neuspešnih vzorov, takorekoč usmeritev navzdol, za stremljenje proti polomu. Marsikdo bi sedaj omenjal suicidnost in podobna sranja, sam pa bi vas rad opozoril na stanje zavesti, kjer vam svetujejo nastaviti drugo lice po udarcu. To je seveda krščanstvo. Tako ravnanje je torej krščansko in v tem duhu lahko dodam tudi pravilo odpuščanja in nudenja nove možnosti. Producent ponudi delo režiserju in – poenostavimo – ta lahko naredi le dobro ali slabo. Če je naredil dobro, producent lahko režiserja klasificira kot človeka, ki dela dobre filme. Če režiser naredi slabo, ga producent uvrsti na drugo stran, med polomije, a za razliko od prvo uvrščenih ga prične peči vest. Joj, kako se je režiser osmešil, kaj bodo pa potomci mislili o njem? Dati mu moram še eno možnost. In mu jo da. Zato eni in isti dodeljevalci denarja vedno sodelujejo z enimi in istimi avtorji. Da jim dajejo novo možnost. In zato sposobni ljudje ne delajo, ker so svojo možnost že dobili, jo izkoristili in bodo pri zanamcih dobro zapisani. So se že dokazali, nove možnosti torej ne rabijo. Avtor potemtakem ne sme biti le slab, marveč mora biti vedno slab, takorekoč zanesljivo slab – če se zmoti in naredi dober izdelek, se je dokazal in bo ostal brez dela.
Slovenski dodeljevalci denarja sebe smatrajo za dobre Samarijane, ki pomagajo revežem v nesreči, jim obvežejo rane ter jih pogostijo v gostilni, kot nam pove Biblija (Luka, 10:30-37, ekumenska izdaja, Ljubljana 1975). Sedaj je čas, da zašpilimo klobaso in se vrnemo k prvemu stavku, ki je omenjal površno branje svetih besed. Ko je dobri Samaritan financiral nesrečneža, je to počel s svojim denarjem in si s tem prislužil večnost. Če bi ravnal tako, kot ravnajo gospodje in dame po raznih inštitucijah, kjer levakom dodeljujejo denar iz tujih žepov, bi ga Biblija, ki ljubi krepke izraze, imenovala za to, kar bi pač bil: lopov in parazit.
