Objavljeno v Delu, rubrika Reportaže, 21. februarja 1999
25. september 1660, navedek iz Pepysovega dnevnika: “Poslal sem po skodelico čaja (kitajska pijača), ki ga še nikoli prej nisem pil.” 22. maj 1788, H. More piše o čajanki, ki so jo tedaj pripravljali ob osmih: “…je med novimi neumnimi norijami te zime.”
Tako Angleži, ki so od prve evropske omembe čaja (pa še ta je pripadala Portugalcem leta 1559) prepotovali dolgo pot. Pepys, ta, še danes branja vredni zapisničar vsakdanjega življenja, je klonil skoraj stoletje kasneje. Še dobrih sto let kasneje je bilo videti zbiranje ob čaju “neumna norija”, za katero ni nič kazalo, da se bo obdržala. Slovenci smo v razvoju pravi ekspresni vlak; če lahko en sam človek, ki niti ni tako zelo star, lahko doživi vzpon in padec čaja pri nekem narodu, potem so Angleži za nas nedvomno mala malica. Ker popijem količine čaja ogromne, pač ni čudno, da sem lahko v lokalih spremljal njegov vdor in poraz, nekako vse stopnje pa sem imel priliko doživeti koncentrirano v zadnjem tednu.
Najprej, arhetipska slika slovenstva zame niso ne avbice ne kranjske klobase, marveč ogromen moder lonec z belimi pikicami in v njem vrel poparek, vnaprej zaslajen prek vsake mere. Če ga hočete naročiti, ga ne smete imenovati s pravim imenom, marveč rečete čaj, četudi poparek listov čajevca ni nikoli videl. Nakar vas vprašajo, a z rumom ali z limono in vas čudno gledajo, če odklonite oboje. Tega ni nikjer drugje in to je samo naše. Kadar omenijo narodne simbole, mi vedno pred očmi vstane ogromen pisker, v katerega seže zajemalka in vam napolni skodelico. S tekočino, ki vas pogreje in okrepi in ki je tako nujna po lazenju po hribih, da jo moramo nujno zaščititi kot etnografsko značilnost in narodno bogastvo. V planinske koče nobenih filter vrečk, avtomatov, pravega čaja in kaj vem še česa – nikoli!
Spomnim se še mestnih bifejev, kjer so poparke neprestano vreli po planinskem načelu, seveda samo v sezoni, torej pozimi, v dobi prehladov; kdo bo pa ostale dni v letu pil čaj, lepo vas prosim? A prostorska stiska jih je izgnala. Za povrh so stroji za pripravo kave dobili tudi pipico za brizganje vrele vode in modri lonci z belimi pikicami so izginili neznano kam. Na vrhnjih policah bifejev so se pojavile škatle s filter vrečkami domačih poparkov; kraljeval je predvsem planinski čaj, obzirni oštirji pa so ponavadi imeli pri roki tudi kake kamilice proti želodčnim težavam. Po propadu socializma so bifeji evolvirali v cafeje, pube in podobne posnetke plemenitih vplivov in škatla s planinskim čajem nekako ni dobro legla na mahagoni in marmor. Predvsem je škatel moralo biti več in v moje veliko olajšanje so se namnožile tudi v pravo smer. Med poparki so se prikazali prvi čaji. Poslej je bilo življenje lažje in kot sem navajen ob črkovanju svojega priimka vedno poudariti dva z-ja, tako sem ob naročilu čaja vedno pristavil obvezno mantro: “vodo posebej, vrečko posebej, mleko posebej. Hvala.” Čaj je zadeva, ki zahteva skrajni fanatizem ali povedano preprosto: zakaj bi plačal in pil sadove tujega neznanja, če lahko plačam le sestavine in si naredim želeno pijačo sam?
Precej let je postopek deloval brezhibno. No, na poglede, ki so mi govorili “Zoprnež!” sem se navadil, včasih sem požel kak prav zabaven odziv (natakar v lokalu za Bežigradom: “Ne bi jaz to pil, pa če mi plačate!”), a prej ali slej sem moral trčiti ob čer. V ugledni slovenski instituciji so me vprašali kaj bi pil in povedal sem po pravici, pa še z obveznim navodilom zraven. Nakar sem dobil naročeno in ahm… ahm… očitno bom moral navodila še bolj razdelati. Vsaj oni prvi del bom moral iz “vodo posebej” spremeniti v “vrelo vodo posebej”.
Odšel sem se tolažit v zavetišče meni podobnih – konec koncev ima Ljubljana lokal, ki se imenuje čajna hiša in kjer lahko različne vrste čajev naročate z jedilnega lista, ha! Tam sem srečal fotografa Miha in pisatelja Andreja in skupaj smo naročili rundo. Sam ponavadi pijem zeleni čaj in rad imam blagega, torej sem vsebino čajnika takoj prelil v skodelico. Fotograf Miha obožuje črni čaj in sicer dobesedno, krepak mora biti, da bi vola podiral, zato je v skodelico natočil le kapljico, videl, da je še povsem brezbarvna in se odločil čakati petnajst minut. Lepo smo klepetali, sam sem s pitjem celo hitel, da mi ne bi čaj v čajniku postal premočan. Nakar je fotograf Miha nalil čaj. Odlog mu ni pomagal, še vedno je bila tekočina docela prozorna. Miha se je čudil in debelo gledal. Nato je vzdignil pokrovček čajnika in, kako naj to povem, čaja ni bilo nikjer, mislim, listov oziroma njihovih koščkov ali vsaj prahu. Le redka tekočina. Z Andrejem sva hkrati dvignila pokrove in – enako. Fotograf Miha se je šel razburjat – kaj, 250 SIT za redko vodo, na katere jakost sam ne morem vplivati? – in povedali so mu, da so prešli na sistem filter vrečk. Pomočijo, potegnejo in servirajo. Iz jakosti čaja sklema, da verjetno vsak natakar dobi zjutraj po eno filter vrečko in če jo pred večerom ožame do konca, mu jo odtrgajo od plače. Pisatelj Andrej je najprej izjavil, da se na čaje ne spozna in se torej vzdrži komentarja, potem pa storil ravno nasprotno in mogoče celo zadel žebljico. Rekel je: “Poglej okoli sebe, sama mularija. Tem lahko servirajo kar hočejo, pa ne bo nihče nič opazil! Zakaj bi se torej trudili?”
Četudi, roko na srce, v teorijo čajnih vrečk ne verjamem. Vsak dan sem se vračal in naročal čaj, in tretji dan po razkritju sem v čajniku zasledil dokaj velik del čajnega lista. Od sreče sem plesal po stolu. Takoj preveril pri natakarju, če mogoče ta list ni znak kake nagradne igre. Ni bil. Torej teorija filter vrečk odpade – če bi se pretrgala, bi bilo sledi v vodi več; za povrh so listi v filter vrečkah bolj zdrobljeni. Nekje v globinah kuhinje edinega ljubljanskega čajnega raja se je očitno spet pojavil velik moder lonec z belimi pikami; o, dobrodošel! V njem verjetno enkrat za cel dan zavrejo poparek, potem pa iz njega nalivajo z zajemalkami. Je mogoče, da je krog sklenjen? Smo se vrnili tja, kjer smo že bili, k bistvu, ki ga sedaj seveda prikrivajo zveneča imena, uglajena strežba, eksotični jedilni listi? Je čaj k nam prišel in propadel? Pijača, ki je zavojevala svet, pred katero je klonil še vsak imperij, od onega v katerem sonce nikoli ne zaide, preko otomanskega cesarstva do širnih ruskih prostranstev, taka pijača ni mogla zavojevati majcene Slovenije? S tem je naša država dobila prepoznavno znamenje, si končno našla identiteto in bo zaslovela po svetu. Turisti se bodo k nam kar vsipali ter nas spraševali po skrivnosti našega uspeha. Iskreno jim bomo povedali: tujega nočemo, ker svojega modrega lonca s pikicami ne damo!
