Objavljeno v Razgledih, 16. september 1994
Pogledam v nebo in vidim pasti zvezdo. Vsako noč zagotovo pade vsaj ena. Nad menoj je končno ogromno število zvezd in na zemlji je minilo končno ogromno število noči – nebo bi potemtakem moralo biti že prazno. Ni, zatorej zagotovo nastajajo nove zvezde. Iz nič lahko naredi nekaj le Bog, ki mora delati neprestano, da ohrani njihovo število. Torej je večni ustvarjalec, ne pa tudi spremljevalec usode tistega, kar je bil ustvaril, saj sicer ne bi imel časa za izdelavo novih svetov.
Ergo, Bog obstaja, a drugje*.
* Opomba (anonimnega) bralca:
Rad bi samo pripomnil, da je v vašem zapisu Bog, drugič prisotna matematično-logična napaka, zaradi katere vaš ergo dokaz ne zdrži.
Zastavljene premise so, da “vsako noč zagotovo pade vsaj ena [zvezda]”. Da je “nad nami končno ogromno število zvezd” in da je “na zemlji minilo končno ogromno število noči.” Misel zaključujete, da bi “nebo potemtakem moralo biti že prazno.”
Zaključek formalno žal ni izpeljiv, saj ni nikjer podano razmerje med začetnim številom nebesnih zvezd in številom noči na zemlji. Če je število zvezd (pred začetkom opazovanja) znatno večje od števila noči, potem lahko vsako noč pade vsaj ena, pa nebo vseeno ne bo nujno prazno.
Skoraj odveč je pristavljati, da so potemtakem vse nadaljnje izpeljave kot tudi zadnji stavek ne nujno resnični.
