Objavljeno v Delu, rubrika Reportaže, 25. julija 2000
So norci, ki plezajo na Himalajo. Pa drugi, ki se pustijo izstreliti iz topov. Da o tretjih, ki letajo na luno, ne govorim. A najhujši so tisti, ki si upajo s kolesom zapeljati po Ljubljani.
Veste, zahteve so težke: za vožnjo po prestolnici so sposobni le umsko nadpovprečno razviti ljudje, pa še ti bodo dostikrat onemeli ob čudnih ostankih kolesarskih stez, ki se prepletejo druga v drugo in se zavozlajo v Gordijski vozel. Presekajo ga lahko le z mečem, imenovanim prekršek. Dalje, morajo biti neverjetno ozki in dobro bi bilo tudi, če bi krmilo kolesa obrnili za 90 stopinj, kajti, ko se znajdejo na cesti, bodo ugotovili, da so slovenski avtomobilisti politične vrste – ali so pomaknjeni skrajno desno ali pa skrajno levo. Tistega obveznega pol metra od roba si ne upa privoščiti skoraj nobeden. A ker so ceste spletene iz stranskih in glavnih, bo vsak pošten kolesar pogosto nadrsal – z obrazom in trupom preko sprednjega dela vozila, ki je z glavne ceste vehementno zavilo na stransko preko kolesarske steze. Ali kot je jezno zatulil voznik dvema na tleh ležečima kolesarjema, ki sta pravkar otipavala kosti: “A sem dau žmigauc al’ nisem, a?” In nazadnje, z vsakim obratom pedala bo v nevarnosti, da negira naslov onega starega filma Dušana Makavejeva “Človek ni ptica”. Kajti plavanje je sorazmerno enostavno; letenje je veliko nevarnejše. Pošten slovenski voznik parkira na kolesarski stezi, po možnosti na onem delu, kjer je pločnik malo znižan, da bi se nanj povzpeli invalidi na vozičkih. V tem primeru namreč voznik prihrani vsaj za stotin ali dva obrabe amortizerja, kar nekaj sto tolarjev pa, ker mu ni treba plačati parkirnine. Vendar tu še ni konec prihrankov! Ker je parkiral tik pred ciljem vožnje, bo obraba podplatov komaj omembe vredna in ene čevlje bo naš Slovenec lahko nosil leta in leta – verjetno je povprečje slabo obutih nižje samo še v Carigradu. A pravi voznik ne izstopi kar tako, marveč se iz avta izžene! Eksplodira, takorekoč. Vrata odpre sunkovito in – bumf! – mimo vozeče kolo se prilepi obnje, kolesar pa že leti. Obstaja posebna varianta, ki si jo lahko privoščijo le kamionaši ali vozniki zelo visokih terenskih vozil. Ti odpirajo vrata v taki višini, da kolesarje muharijo – tu žrtev ne more poleteti, ker se ob pločevino dobesedno prilepi. Vsak, kdor je po Ljubljani prevozil in preživel vsaj eno kolesarsko sezono, ta je že letel ali bil umuharjen. Povprašal sem jih kar nekaj in vsi so poročali enako: voznik ali voznica najprej s strahom pregledata vrata, nakar začutita še moralno dolžnost na tleh ležečemu kolesarju povedati kakšno vzgojno o tem, da naj naslednjič bolj pazi. Zadnja lastna izkušnja kaže vseeno premik v humanejše vode, tako rekoč izbruh prijaznosti in človečnosti. Po ogledu vrat mi je voznik na tleh ležečemu rekel: “Kva pa tko buliš? A sm ti reku oprost al’ ne?” in je odpeljal. Redki boste imeli srečo priti v stik s takim humanistom (in ga preživeti). Poznam človeka, ki tovrstne voznike pretepa. Hmmm …
Po drugi strani pa, kaj pa počno takega: v bistvu samo premeščajo kolesa vašega prevoznega sredstva iz zaporedja v vzporedje. Poglejte. Peljete se po kolesarski stezi in pod vami je pač naprava, pri kateri sta kolesi nameščeni drugo za drugim. Ja? Nakar vas voznik izstreli ali prilepi ob vrata in vam s tem omogoči možnost, da za celo življenje pristanete na invalidskem vozičku. Torej se boste po taisti zaparkirani kolesarski stezi še vedno lahko prevažali z napravo, le da bo ta imela kolesi vzporedno. Kdo bi se, prosim lepo, razburjal zaradi take malenkosti? V obeh primerih pa boste imeli manjše število koles od voznika, kar vas po definiciji dela manjvredne. Voznika boste s številom koles dosegli šele na vozičku za prevoz krste, a takrat itak nimate več besede.
Dobro, stanje je takšno in kot je videti, se ne bo spremenilo. Vendar, čemu? Videl sem že kar precej držav in Slovenija je v tem pogledu edinstvena. Kako je to mogoče? Si lahko drznem postaviti teorijo: v 19. stoletju so se današnje velike evropske države združile iz številnih državic, fevdov ali kakorkoli so se že male kraljevine imenovale. V Sloveniji se to ni zgodilo, še vedno je razcepljena na majhne enote, v katerih malemu številu podanikov vlada en sam despot. Enota se imenuje avto, despot voznik, podaniki pa potniki. Slovenski geografski atlas je torej edini na svetu, ki lahko ob vsaki državici našteje stvarne podatke kot so kubatura, pa medosno razdaljo in podobno. Razmišljajmo dalje: če je avto moja država, potem na cesti ne le vozim, marveč v resnici tekmujem z ostalimi državami, ni tako? Zato se ne bom dovolil prehiteti – katera država pa hoče zaostajati v razvoju? Neprestano bom prehiteval, kajti le tako bom čimprej med razvitimi državami! Zato se nikoli ne bom umaknil s prehitevalnega pasu, ker gre za pošteno osvojeno ozemlje, ki mi ga nihče ne sme vzeti. Neprestano bom jemal kredite, prodal delnice, skratka, vsak tolar bom vlagal v državo! In tako dalje. Še več: poleg vseh držav, ki me obkrožajo, sem opazil bitja, ki se gibljejo kar po svoje. Le kdo bi lahko to bili? Nimajo svojih držav, to je očitno. Torej so bedni tujci, prišleki, emigranti! Še več, mogoče sploh niso ljudje? Tam zunaj, v vmesnem prostoru med državami, zna biti džungla in po njej se sprehajajo divje zveri! Upleniti eno ali dve, kaj pa je to takega, če le ulov preveč ne poškoduje državo!
Razmislite še enkrat in vse vam bo jasno: zato kralj ne more lepo počasi odpreti vrat, marveč mora iz svojega gradu kreniti v sunkoviti protinapad. Zato mora fevd parkirati pred vrati cilja, da ne bi kdo pomislil, da je eden od onih brezpravnih izgubljencev brez lastne države. In zato mestna oblast ne naredi ničesar, ker kralj kralju pač oči ne izkljuje.
Pa porečete: ha, kaj pa policija? Hm, takole: enkrat predlanskim, sredi poletja, sem pešačil mimo hale Tivoli in videl dva policaja, ki sta brala levite mulcu na kolesu, ker se je bil peljal po napačni strani verjetno najširše kolesarske steze v mestu. Avtomobili so čakali na zeleno. V tistem pa je po Celovški neverjetno hitro pridrvel motorist, visoko vzpet samo na zadnje kolo in prevozil rdečo. Policaja sta obmolknila, gledala za njim, dokler ni izginil (tablice se ni videlo, ker je bil pač tako visoko dvignjen), nato pa sta se mirno vrnila k oštevanju mulca na kolesu. Dobesedno nadaljevala sta prekinjen stavek. Pripetljaj je nerazložljiv, dokler ne pomislite takole: mimo se je pripeljal mogočen kralj v svojem premičnem fevdu in policaja sta mimohod pospremila tako, kot se spodobi – torej s spoštljivo mirno držo in molkom. Nato sta se vrnila krotit eno od zasačenih divjih zveri. Veste, policaji so vedno na strani držav(e).
