MeniEN
Zapri meni
Filmi in oder

Avtorske pravice

Objavljeno v Dostava na dom


Gostince, ki pravkar odpirajo svoj lokal, bi morali strogo izolirati. Nujno! Že davno so prešli vse meje dobrega okusa. Poglejte: bodoči birt stoji pred svojim novim lokalom in se potaplja v misli. Do tega trenutka je vse opravil z denarjem, sedaj pa mora pridobitev poimenovati – uporabiti mora domišljijo. Ja, to pa je hudič! Gostilna brez imena? Nemogoče! Vmes poseže božja previdnost. Novopečeni lastnik mora po opravkih v center Ljubljane in – rešitev! Nad cesto zagleda transparent, s katerim ga gledališče vabi k ogledu predstave Stella. Iz žepa potegne trot’n’ziher fotoaparat in – sack! – v majhnem slovenskem mestecu zablesti lokal z imenom in logotipom gledališke predstave. Ta je že zdavnaj pokojna, ko gostilna še vedno obstaja – pa naj še kdo čveka o kratkem življenju in trajni umetnosti.

Zagotovo ste že opazili naslednje pravilo: sleherni transparent v centru Ljubljane porodi vsaj eno gostilno v provinci. Casa Leonardo obesi plakat in s tem krsti šop pizzerij po deželi. McDonald pribije izvesek, s katerim najavlja svoj prihod in – dogodek, vreden opisa: sredi noči hitim po Čopovi, pogledam v sijoči raj bodoče hamburgdžijinice, kjer delavci hitijo z zadnjim pripravami za otvoritev. Uro kasneje se peljem domov in sredi Kranja vidim fast food kiosk, dokončan, pobarvan rdeče, z značilnimi M-i. Si predstavljate to hitrost? Slišali ste že o ljudeh, ki si za kosilo doma sami pripravljajo hamburgerje, a tokrat ste zvedeli za človeka, ki si je naredil svoj lasten McDonald (do it yourself Mac?).

Večini še hoditi ni treba nikamor. Zadostuje pogled na ekran ali časopisno stran. Ko se je začela reklamirati zavarovalnica Tilia, so takoj vzniknile gostilne z njenim imenom in logotipom. Pustimo tokrat razne Alfe čisto pri miru. Bojda Društvo neprijaznih natakarjev Slovenije odpira lokal z imenom Jurski park. In tako dalje. Primere sem napisal za podlogo resnega pravila, ki se tiče spoštovanja avtorskih pravic v teh krajih in se ga nekako vsi izogibajo glasno izreči.

V pravljicah lahko junak odnese s seboj toliko zlatnikov, kolikor jih zmore zagrabiti z rokami. Za avtorske pravice velja podobno pravilo: tvoje je, kar lahko odneseš s čutili. Zato zakon o avtorstvu ne pride nikamor, saj je pravilo globoko zakoreninjeno v slehernem izmed nas in zakonsko ščitenje avtorskih pravic zveni kot snubljenje v nenaravna dejanja. Še droben dokaz: v gorenjskih krajih pravijo “nič nisem odnesel” namesto “nič se nisem naučil” ali “nič se nisem zapomnil”, kar jasno odraža čutilno grabljenje. Ko bi ta trenutek sprejeli zahodno zakonodajo in jo izvajali, bi to radikalno spremenilo našo vsakdanjost. Izvajanje zakona o avtorskih pravicah bi pomenilo konec novinarstva v teh krajih. Na prste ene roke (delavca na žagi) lahko naštejem časopise, ki ne kradejo tujega zelja vsepovprek, saj se novinarska varianta pravila glasi: tvoje je, kar lahko izrežeš s škarjami. Po uveljavitvi zakona in prvi pošiljki novinarjev bi se zapori spremenili v raj. Jetniki bi lepo in modno oblečeni degustirali slastne specialitete (Jana), vzdihovali nad tegobami jet-seta (Lady), se seznanjali z zadnjimi dosežki filmske umetnosti (Stop), za zdravje bi skrbela istoimena revija, učili bi se iz zgodovine (Radar), ne nazadnje pa tudi mladoletni delikventi ne bi ostali brez svojega deleža pozornosti (Ž), če se omejimo le na prispevek modre vdove. Ozrimo se še na medij, ki je ves zaobjet v videzu in v oprijemljivi obliki sploh ne obstaja. Ah, televizija. Ta je šele v pasjem položaju, saj prepričuje gledalce, naj ji plačajo tisto, kar so videli in je torej, skladno s prej pojasnjenim pravilom, itak zastonj in njihovo. Ni čudno, da počne to z očitno slabo vestjo. Je pač v precepu. Na teren pošilja biriče trkat na gledalčeva vrata, hkrati pa ne upa odpreti tujim valptom, ki mlatijo po njenem obzidju. Za povrh se hočejo znebiti Kalinovega Fanta s piščalko! Ta logotip je bil izbran namenoma in s tankim posluhom za spoštovanje avtorskih pravic na televiziji. So mar sedanje generacije vodilnih to pozabile? Kličem k razumu: ohranite znak TV Slovenija! Vse tuje televizije prilepijo na reportaže in spote svoj znak in naša TV preprosto potrebuje logo z veliko močjo prekrivanja, kot bi rekli avtorji reklam za pralne praške. Porečete: fantek je pokončen, večina tujih oznak ležečih! Res, a tudi mladoletne osebe moškega spola lahko dobijo (pogoste) erekcije in iz strokovne literature (božanski Markiz, recimo) je znano, da lahko iz malega zraste gromozanska batina, zadosti dolga, da prekrije še tako razpotegnjen logotip. V skrajni sili tudi fantki ležejo k počitku. Kaj, če tuji zlobneži naredijo zares ogromen znak? Zato pa imamo fantka; njihova glavna značilnost je, da prerastejo vzornike. Za povrh: mar mora revež vseskozi igrati na piščalko? Glasbeno nadarjen, lahko v sili poseže tudi po kontrabasu ali cerkvenih orglah, na primer.

Če avtorskih pravic ne bodo počasi učinkovito uzakonili, bo poklic televizijskega režiserja postal docela podoben poklicu bojnega pilota. Med čisto običajno oddajo bo sedel sredi številnih inštrumentov, stikal po gumbih in vpil navodila: logotip na 12.10! Nujno! Dva logotipa z leve! Rdeč alarm! Pošljite okrepitve! Pet fantov s piščalko! Dva ležeča na 05.33! CNN se vrtoglavo prebija na 14.12! Mayday! Roger! Over!


Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)

< nazaj naprej >